Sir John Tavener (1944–2013)

Osebni spomin

Prvo srečanje z Johnom Tavenerjem se je zgodilo pri enajstih letih, ko je kot deček v zboru katedrale v Winchestru sodeloval pri izvedbi dela Ultimos Ritos. Visok, v belem in z mogočno navzočnostjo je hodil po ladji katedrale in vodil petje številnih imen Jezusa Kristusa v različnih jezikih. Gledališka raba katedrale v tej glasbi je bila nepozabna. Leta 1987 se je pogled spremenil, iz zborista je postal dirigent, ko je pri večernicah v kapeli King’s College v Cambridgeu izvajal njegov Magnificat in Nunc dimittis. Tavener se je pojavil nenapovedan in prav tako tiho izginil, kar je bilo v osupljivem nasprotju s podobo, ki si jo je zapomnil iz Winchestra.

Med pripravami na The Veil of the Temple v letih 2002 in 2003 so sprehodi s Tavenerjem in njegovo psičko Leilo po pokrajini Dorseta prinesli pogovore o Fritzu Schuonu, sufizmu in duhovnih povezavah med religijami. Praktični izzivi oživljanja njegove ogromne partiture niso bili nikoli daleč, a Tavener je bil glede izvedbe izjemno odprt in je pri oblikovanju predstave dopuščal veliko svobode.

The Veil of the Temple

Leta 2000 se je Tavener srečal z Robinom Griffith-Jonesom, mastrom cerkve Temple Church, in Stephenom Laytonom, takratnim glasbenim direktorjem in organistom cerkve, da bi se pogovorili o velikem novem naročilu. Tavener se je spominjal, kako so bile cerkve okoli prvega tisočletja vso noč napolnjene s petjem. To opažanje je postalo izhodišče za The Veil of the Temple, delo, ki ga je skladatelj pozneje označil za najpomembnejše v svojem življenju.

Nastalo je celonočno glasbeno bdenje, ki traja približno sedem ur in združuje krščansko ter druga sakralna izročila. Razširjena zgradba, korala podobno pisanje in postopne preobrazbe so odražali Tavenerjevo naraščajoče zanimanje za duhovne povezave med različnimi verami. Gledališka raba sakralnega prostora, značilna za zgodnejša dela, kot je Ultimos Ritos, je zdaj dobila izraz v veliko večjem in bolj kontemplativnem merilu.

Arhitektura cerkve Temple Church je bila sestavni del zasnove. Pevci so zasedli različne dele stavbe in se med potekom glasbe premikali, tako da je zvok potoval po cerkvi in občinstvo pritegnil v doživetje. Delo ni bilo običajno zaporedje stavkov, temveč neprekinjen glasbeni obred, v katerem so bili prostor, čas in zvok neločljivi.

Celotno delo The Veil of the Temple je bilo krstno izvedeno v Temple Church 27. junija 2003, druga celonočna izvedba pa je sledila 4. julija. Layton je za usklajevanje položajev in gibanja pevcev pripravil natančen izvedbeni načrt na 274 straneh. Pri izvedbah so sodelovali The Choir of the Temple Church, Holst Singers, sopranistka Patricia Rozario in člani orkestra English Chamber Orchestra. Občinstvo je napolnilo cerkev, drugi pa so dogajanje spremljali na zaslonih v okoliških prostorih.

Ko se je prvo bdenje junijskega jutra okoli 5.30 končalo, sta Tavener in Layton s pevci in občinstvom stopila iz cerkve ob prepletajočih se zvokih krščanske himne in hindujskega speva. Prehod iz zaprtega sakralnega prostora na dnevno svetlobo je posebej neposredno izrazil duhovno vizijo, na kateri temelji delo.

Koncerti in posnetki

Celotno delo je bilo nato prvič v Ameriki izvedeno v dvorani Avery Fisher Hall v Lincoln Centru v New Yorku 24. julija 2004. Skrajšana koncertna različica je bila na festivalu BBC Proms v Royal Albert Hallu izvedena 1. avgusta 2004 in je glasbo ponesla k občinstvu in v okolje, zelo drugačno od prvotnih izvedb v Temple Church.

Laytonovi posnetki Tavenerjeve glasbe vključujejo The John Tavener Collection za Deccu (2003) in John Tavener: Choral Music z ansamblom Polyphony za Hyperion (2004). Na slednjem so dela Butterfly Dreams, Schuon Hymnen in Shûnya, ki odražajo skladateljevo raziskovanje duhovnih izročil onkraj njegovih zgodnejših pravoslavnih vplivov.

Posnetek The Veil of the Temple v živo je izšel pri založbi RCA leta 2005, ponovno pa ga je leta 2014 izdala založba Signum Classics.

Zadnje sodelovanje

Tavener je bil 25. julija 2013 navzoč na koncertu zbora The Choir of Trinity College Cambridge pod Laytonovim vodstvom na Evropskem festivalu cerkvene glasbe v Schwäbisch Gmündu v Nemčiji. Ob tej priložnosti je Tavener prejel Evropsko nagrado za cerkveno glasbo, na sporedu pa sta bila Funeral Ikos in Song for Athene. To je bil eden njegovih zadnjih javnih nastopov in zadnje sodelovanje z Laytonom.

Po Tavenerjevi smrti novembra 2013 je bila 11. junija 2014 v Westminstrski opatiji zahvalna slovesnost. Layton je dirigiral orkestru Britten Sinfonia v delu Mother of God, here I stand iz The Veil of the Temple.