Tavener: The Veil of the Temple

The Veil of the Temple je ogromna zamisel. Polna različica traja 480 minut, kot navaja spletna stran Chester Novello www.chester-novello.com. Verjamem, da celotna partitura obsega 850 strani! Tu imamo posnetek koncertne različice, ki jo je pripravil Tavener in so jo isti izvajalci izvedli na koncertih Henry Wood Promenade v Londonu 1. avgusta 2004. Živo se spominjam poslušanja te izvedbe po radiu. Glasba je takrat naredila velik vtis, a ta učinek je ničen v primerjavi s tem, kar doživiš, ko lahko spremljaš libreto in bereš o delu.

Če bi v navdušenju nad delom in izvedbo pozabil omeniti, je zdaj dober trenutek, da povem, da je dokumentacija, ki spremlja ti plošči, popolnoma vzorna. 70-stranska knjižica (samo v angleščini) vsebuje celotna besedila, prevode, kjer je primerno, ter verodostojne zapise in komentarje, med njimi nekaj Tavenerjevih. Tu so tudi številne fotografije in precej podatkov o cerkvi Temple Church, ki so zelo pomembni za samo delo. Obstaja tudi spletna stran www.theveilofthetemple.com

Nazaj k glasbi. Kot rečeno, ta posnetek je koncertna različica, vendar je bila izvedba posneta na dveh nočnih krstnih izvedbah celotne partiture (1. julija sta bila izvedena le zadnja odseka, Circles VII in VIII). To je bil, mislim, zelo razumen in praktičen način snemanja. Sprašujem se, koliko posnetka Circles VII in VIII izvira iz izvedbe 1. julija za izvajalce. Zlasti Stephen Layton je moral biti ob koncu celotnih izvedb zelo utrujen, a nobene slišne sledi utrujenosti ni. Pa vendar sem povsem pripravljen verjeti, da je pomanjkanje utrujenosti lahko preprosto posledica navdiha in adrenalina, ne montaže.

Sem občudovalec Tavenerjeve glasbe, čeprav ne nekritičen. Včasih sem imel pomisleke glede njegovih obsežnejših del. Na primer We shall see Him as He is, katere krstne izvedbe sem imel srečo se udeležiti leta 1992, se mi je vedno zdelo zelo uspešno. Podobno Lamentations and Praises (2000), napisano za Chanticleer. Vendar se še vedno nisem sprijaznil s Fall and Resurrection (2000). The Veil of the Temple, vsaj v tej koncertni različici, se mi zdi velik dosežek, nenazadnje po svoji kumulativni moči.

Kumulativni učinek je po mojem ključ do razumevanja dela. Spoštovani kritik Ivan Hewitt je v The Daily Telegraph takoj po krstni izvedbi celotne partiture zapisal: „Ne gre za to, da bi Tavener odkril nov glas, prej za to, da je bil znanemu glasu dan prepričljivost, kakršne še nisem slišal. Delo je predvsem mojstrovina razporejanja tempa: začne se skromno z maloštevilnimi pevci in instrumentalisti ter z neizprosnim nadzorom raste do mogočnega vrhunca s tako rekoč stotinami izvajalcev.“ Trinajst mesecev pozneje, po izvedbi koncertne različice na Promsih, je g. Hewitt v istem časopisu povedal: „…delo se je zdelo močnejše kot kdaj prej … železni prijem forme in zgovorna zadržanost glasbe – ter njena globoka lepota – so ga naredili za globoko doživetje.“ Z njegovo sodbo se lahko le strinjam, čeprav, v nasprotju z njim, nisem slišal obsežne celotne partiture. Dodal bi le, da je to, kot Pärtova St John Passion, delo, ki se v celoti razkrije šele, ko na koncu premislimo o vsej glasbi. Čeprav je na CD-jih veliko posnetkov, poslušalcem močno svetujem, naj glasbe ne preskakujejo. Raje si vzemite 2 ½ ure in se pustite voditi na tem, kar Tavener imenuje „potovanje v Središče“.

Sile, potrebne za izvedbo The Veil of the Temple, so znatne, a polna zasedba se zedini šele proti koncu (skoraj 200 pevcev je obkrožalo občinstvo ob osupljivem vrhuncu Circle VIII, instrumentalisti pa so bili v sredini). Poleg vokalnih solistov, navedenih na čelu te kritike, sta potrebna dva mešana zbora. Med instrumenti je duduk (vzhodni trstenični inštrument, ki zveni nekako kot mešanica angleškega roga in saksofona). Ta vedno igra s sopranistko solistko. Pomembna je tudi partija orgel. Potreben je indijski harmonij, tolkalna sekcija pa obsega tibetanske tempeljske sklede, cevne zvonove in tam-tam. Izrazito je uporabljen tibetanski rog, ki zveni ob spremljavi tam-tama med vsakim od Circles I do VII. Nazadnje na koncu Circle VIII Tavener doda septet trobil.

Struktura tega, kar je v bistvu celonočno bdenje, je dokaj preprosta. Tavener glasbo razdeli na osem Circles. Zasnovo opisuje kot „nekako kot orjaško molilno kolo, vsak krog se dviga po višini tona, v Ciklih I – VII z vrsticami iz Janezovega evangelija v središču.“ Tako je Circle I „v“ C-duru, vsak naslednji Circle pa dvigne osrednjo višino za ton, tako da se do Circle VIII dvigne za celo oktavo. Eden od učinkov tega je, da glasba postaja vedno svetlejša preprosto zato, ker pevci pojejo v višjih legah. A struktura deluje na več ravneh, zato obstajajo tudi druga napredovanja. Lahko si jo predstavljamo kot potovanje iz teme v svetlobo ali kot napredovanje, v katerem je Circle VIII osmi dan tedna. Ta zadnji Circle ima tudi veliko odmeva z veliko nočjo in Kristusovim vstajenjem. Glasbeno je napredovanje od skrajne preprostosti in skromnosti prek vse večje harmonske in tonalne bogatosti do tega, čemur bi morda lahko rekel preproste zapletenosti zadnjega Circle. (S „preprostimi zapletenostmi“ skušam izraziti dejstvo, da se proti koncu deklamira velika raznolikost besedil, izvajajo ritmi in igra ter poje glasbeni material, a vendar ostaja mojstrska neposrednost in zadržanost glasbenih sredstev.)

Še ena stvar o The Veil of the Temple je, da kljub vsej dolžini glasbeni material ni tako obsežen. Knjižica koristno navaja vse odseke vsakega Circle in razlikuje tiste, ki jih je Tavener iz koncertne različice izključil. Priznati moram, da me je tu nekoliko zmedlo. Tavener sam piše, da je v koncertno različico v celoti vključen le Circle II, od vseh drugih Circles pa so ohranjeni deli. Vendar postavitev besedila v knjižici nakazuje, da je celoten tudi Circle VIII, ki v tem posnetku traja približno 30 minut. Pogled na razdelitev celotne partiture po odsekih pokaže, da Tavener v več kot enem Circle vključuje uglasbitve istega besedila. Vendar to, mislim, ni preprosto ponavljanje. Nekateri odseki se po zasnovi pogosto ponavljajo. Zelo pomemben primer je preprosta akordična uglasbitev besed „Gospod Jezus Kristus, Sin Božji, usmili se me.“ To se ponavlja skozi vso partituro, a ko se delo razvija, se glasba poje z različno dinamiko in z vedno večjo enharmonsko bogatostjo. Ponavlja se tudi več daljših besedil, molitev ali odlomkov iz Svetega pisma. Vendar se, sodeč po primerih na tem posnetku, besedila z napredovanjem dela podaljšujejo, glasba pa postaja vse prefinjenejša in bogatejša.

Poskusil sem podati nekaj ozadja tega drznega dela. Kaj pa sama glasba? Naj samo opozorim na nekaj vrhuncev, ki so se mi zdeli posebni. Že sam začetek je onstranski. Sopranistka solistka intonira besede iz trinajstega stoletja, ki jih je napisal sufijski mistik. Poje brez spremljave, duduk pa tako rekoč komentira vsako njeno frazo. Slišana v odmevni, temnejoči cerkvi mora ta glasba narediti neizbrisen vtis. Po tem prvič slišimo kratki motiv „Gospod Jezus Kristus“, o katerem sem govoril prej.

Tavener je iz partiture očitno izluščil štiri zborovske anteme za samostojno izvajanje in objavo (navedene so v knjižici). Vse štiri slišimo prvič v Circle II. Vendar obstajajo daljše različice vseh štirih kasneje v delu in predstavljam si, da je Tavener svoje samostojne anteme črpal iz daljših različic. Vse bodo dobrodošle dopolnitve zborovskega repertoarja, a zlahka predvidevam, da bo ena od njih, ‚Mother of God, here I stand‘, postala še posebej priljubljena. Je zanesen in zelo lep kos, ki izžareva preprosto, iskreno pobožnost. To je Tavener v najboljši obliki.

Circle II vsebuje tudi uglasbitev Blagrov sv. Izaka Sirskega. Domiselno jo Tavener zapiše samo za enoglasne sopranske glasove. Glasba je presenetljivo živahna, a to in čistost fantovskih glasov čudovito izražata nedolžno veselje.

V glasbi Circle V je zaznavno stopnjevanje vzvišenosti. Glasba ima novo bogatost in intenzivnost, čeprav je velik del še vedno počasen. Prvobitni klic na tibetanskem rogu, s katerim se odpre Circle VII, je ogromen; prvič (mislim) ga poleg tam-tama podpirajo še orgle. V tem Circle je več ekstatičnega zborovskega ponavljanja, kar močno prispeva k občutku, da narašča gorečnost.

Prvobitni klic, ki odpira Circle VII, upravičeno opisujejo kot „apokaliptičen“. V izrazitem kontrastu mu takoj sledi ponovna pojavitev sopranistke solistke in duduka prvič od začetka celotnega dela. Circle, kot je tu predstavljen, doseže vrhunec v štirinajstminutni uglasbitvi za solističnega tenorista brez spremljave (Simon Wall) odlomka iz Janezovega evangelija, ki neposredno predhodi Kristusovi agoniji v Getsemaniju („Oče, ura je prišla, poveličaj svojega Sina, da bo tudi Sin poveličal tebe“). Ta izjemna uglasbitev je pravi tour de force za solista in Wall jo poje odlično.

Nič, kar je bilo prej, ne more poslušalca ustrezno pripraviti na osupljivo veličino in moč Circle VIII. Pri izvedbah so bili pevci razporejeni tako, da so obkrožali občinstvo, instrumentalisti pa so sedeli na osrednjem odru. Zvočni učinek, o vizualnem sploh ne govorimo, je moral biti osupljiv. Posnetek se s prostorskimi učinki zelo dobro spopade (lahko sem poslušal le v obliki CD-ja; to mora biti priložnost, ko SACD resnično pride do veljave). Ko Tavener preide na odlomek o raztrganju zagrinjala templja (dvojna metafora za Kristusovo smrt in dogodek iz dvanajstega stoletja, ko so bili templjarji pohujšani nad poskusom svetega rimskega cesarja Friderika II., da bi se zbližal z islamom), je glasba resnično osupljiva, saj zveni, kot da bi udarjali na ducate gongov. A v enako dramatičnem preobratu vihar nenadoma potihne in slišati je le tiho solo na cevnih zvonovih. Čez čas se pridružijo orkestrska trobila in okronajo teksturo uglasbitve hindujske upanišadske himne. Nazadnje izvajalci občinstvo v procesiji vodijo iz cerkve v zoro in pojejo veselo hindujsko mirovno pesem. Glasba se izgubi, ko glasbeniki izginejo izpred naših ušes. (Sumim, da je tu pojemanje morda nekoliko „inženirsko“, a učinek je kljub temu uspešen.)

V zgornjih odstavkih tega izjemnega, vizionarskega dela še zdaleč nisem opisal po zaslugi. Živo se spominjam kritike, ki jo je pred mnogimi leti v reviji Gramophone napisal pokojni Felix Aprahamian ob prvem posnetku Messiaenove La Transfiguration. Opisal je odziv prijatelja, ki mu je posnetek predvajal: „Počutil sem se, kot da sem v Božji navzočnosti.“ The Veil of the Temple utegne imeti enak učinek. V nekaterih krogih je moderno Tavenerja odpraviti kot „svetega minimalista“. Če bi bil ta pik upravičen (česar ne mislim), potem tu gotovo ne velja. To je ganljivo in zelo premišljeno umetniško delo in veselim se, da je na voljo na CD-ju široki publiki. Prvotno naročilo je prišlo od Temple Church in ga Tavener upravičeno opisuje kot „drznega“. Kljub priljubljenosti Tavenerjeve glasbe je tudi BMG storil drzno, ko je izdal ta posnetek. Upam, da bo njihovo podjetje poplačano z visoko prodajo.

O glasbi sem povedal veliko, o izvedbi pa malo. Naj zadostuje, da je povsem vredna glasbe. Petje in igra sta izvrstna, Stephen Layton pa vodi z predanostjo in popolno zavzetostjo. Zvok posnetka je izvrsten in zelo atmosferičen. Kot sem že povedal, je dokumentacija med najboljšimi, kar sem jih videl že dolgo.

Ta izdaja je velik dogodek. Ne morem je dovolj toplo priporočiti.

John Quinn