Biografija

Glasba Bacha in Händla je skupaj z glasbo Arva Pärta, Johna Tavenerja in nove generacije skladateljev v središču dela Stephena Laytona. V štirih desetletjih so njegove izvedbe in posnetki raziskali izjemen razpon zborovskega repertoarja: uveljavljenim mojstrovinam so dali nov pogled, občinstvu po vsem svetu pa predstavili novo glasbo.

Layton je ustanovitelj in umetniški vodja ansambla Polyphony ter vodja zbora Holst Singers, od leta 2024 pa je šef dirigent Slovenskega filharmoničnega zbora. Mednarodna kariera ga je pripeljala v velike koncertne dvorane Evrope, Severne Amerike, Azije in Avstralije, od Concertgebouwa v Amsterdamu in Carnegie Halla v New Yorku do Sydney Opera House.

Mednarodno dirigiranje

Layton je veliko sodeloval s poklicnimi zbori po vsej Evropi. Med njegovimi nekdanjimi položaji sta mesto šef dirigenta Nizozemskega komornega zbora (Nederlands Kamerkoor) in glavnega gostujočega dirigenta Danskega nacionalnega vokalnega ansambla. Kot gost je dirigiral nemškim zborom SWR Vokalensemble Stuttgart, MDR Rundfunkchor Leipzig in NDR Vokalensemble Hamburg, Latvijskemu državnemu zboru in Zboru Latvijskega radia, estonskima zboroma Estonian Philharmonic Chamber Choir in Voces Musicales, Poljskemu komornemu zboru v Gdansku in zboru NFM v Wrocławu ter švedskemu komornemu zboru Eric Ericson.

Orkestrski angažmaji so ga vodili po Združenih državah, Aziji, Avstraliji in Novi Zelandiji, kjer je sodeloval s Philadelphia Orchestra, Minnesota Orchestra in Seattle Symphony Orchestra, Simfoničnim orkestrom Singapurja, simfoničnimi orkestri Sydneyja, Melbourna, Adelaide, Queenslanda in Zahodne Avstralije, Avstralskim komornim orkestrom in Auckland Philharmonia Orchestra. V Veliki Britaniji je bil kot naslednik Richarda Hickoxa umetniški vodja in šef dirigent orkestra City of London Sinfonia.

Polyphony in Cambridge

Kot orglarski štipendist na King’s College v Cambridgeu je Layton leta 1986 ustanovil ansambel Polyphony. Ansambel si je s koncerti in posnetki pridobil mednarodni sloves, zlasti z glasbo dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. Leta 2006 je Layton postal Fellow in glasbeni direktor kolidža Trinity College v Cambridgeu in ta položaj zasedal sedemnajst let. V tem času je kolidžev zbor razvil obsežno mednarodno koncertno in snemalno dejavnost z glasbo od renesanse do danes. V anketi kritikov revije Gramophone o dvajsetih najboljših zborih sveta je bil Polyphony uvrščen na drugo mesto, Trinity College Choir pa na peto, kot edini univerzitetni zbor med prvimi petimi.

Posnetki in priznanja

Laytonovi posnetki so prejeli številna mednarodna priznanja, med njimi dve nagradi Gramophone in še deset nominacij, pet nominacij za grammyja, francosko nagrado Diapason d’Or de l’Année, nemško nagrado Echo Klassik, špansko nagrado CD Compact in avstralsko priznanje Limelight za posnetek leta. Njegova diskografija vključuje nagrajene posnetke Brittnovega dela Sacred and Profane, dela Seven Last Words from the Cross Jamesa MacMillana in Poulencovega Gloria ter glasbo Howellsa, Durufléja, Pärta, Lauridsena in Whitacra.

Dve posebej dolgotrajni glasbeni partnerstvi ga povezujeta z orkestroma Britten Sinfonia in Orchestra of the Age of Enlightenment. Z Britten Sinfonio je Layton posnel osem plošč, med njimi Händlovega Messiah, ki ga je BBC Music Magazine izbral za najboljši posnetek tega dela. Njegovi posnetki z Orchestra of the Age of Enlightenment vključujejo Bachov Christmas Oratorio, Mass in B minor in St John Passion. Ta sodelovanja odsevajo trajno zavezanost glasbi Bacha in Händla, ki jo je mogoče slišati na rednih londonskih koncertih in v radijskih prenosih, pa tudi v uprizoritvi St John Passion Deborah Warner v English National Opera v letih 2000 in 2002.

Sodelovanja

Ob ukvarjanju z uveljavljenim repertoarjem je Layton razvil tesne in trajne odnose s sodobnimi skladatelji. Sodelovanje z Arvom Pärtom je obsegalo krstne izvedbe, koncerte in tri posnetke z ansamblom Polyphony za založbo Hyperion. V letih, ko je bil glasbeni direktor cerkve Temple Church v Londonu, je s sirom Johnom Tavenerjem sodeloval pri delu The Veil of the Temple, skladateljevem monumentalnem sedemurnem nočnem bdenju, ki je bilo tam krstno izvedeno leta 2003. Pod Laytonovim vodstvom z zborom Temple Church Choir in zborom Holst Singers je bilo delo nato prvič v Ameriki izvedeno v dvorani Avery Fisher Hall v Lincoln Centru v New Yorku, v koncertni različici pa tudi v Royal Albert Hallu na festivalu BBC Proms leta 2004.

Njegovo raziskovanje sodobne zborovske glasbe zajema skladatelje z obeh strani Atlantika. Posnetka z ansamblom Polyphony, Lux aeterna Mortena Lauridsena in Cloudburst Erica Whitacra, sta bila nominirana za grammyja, Cloudburst pa je bil eno leto na ameriški lestvici klasičnih albumov Billboard. Njegova diskografija vključuje tudi Motets Karla Jenkinsa za Deutsche Grammophon, ki so dosegli prvo mesto britanske lestvice albumov klasičnih izvajalcev, in Miserere z Britten Sinfonio za založbo Decca.

Glasba Severne in Vzhodne Evrope je eno najtrajnejših zanimanj v Laytonovi karieri. Tesne vezi s skladatelji, med njimi Arvom Pärtom, Ērikom Ešenvaldsom, Uģisom Prauliņšem, Veljom Tormisom, Pawłom Łukaszewskim in Jaakkom Mäntyjärvijem, so se razvile prek osebnih srečanj, izvedb, naročil in posnetkov. S sodelovanjem s temi skladatelji in raziskovanjem bogate raznolikosti njihovih glasbenih izročil je Layton pomembno prispeval k temu, da je njihova glasba dosegla mednarodno občinstvo, zlasti s posnetki z ansamblom Polyphony in zborom The Choir of Trinity College Cambridge. Njihova dela zajemajo izjemen razpon vplivov, od starodavnih ljudskih izročil in svetih besedil do sodobnega glasbenega izraza, in so postala pomemben in trajen del njegovega repertoarja.

Organizatorji: za posodobljeno biografijo in fotografije za programske knjižice se obrnite na Cambridge Creative Management.