Tavener: The Veil of the Temple

Tavenerjeva The Veil of the Temple je po obsegu in vplivu masivna; že sama številčnost pevcev (več kot 200) v kombinaciji z orkestracijami, ki zajemajo prvine bližnjevzhodne, vzhodnoindijske, tibetanske in tradicionalne zahodne liturgične glasbene tradicije, je osupljiva. Vse to v povezavi z besedili iz islama, krščanstva in hinduizma ustvarja za um neverjetno slušno izkušnjo. Delo izvira iz naročila londonske Temple Church za celonočno bdenje, izvedeno 27.–28. junija 2003. To delo je trajalo osem (da, osem!) ur; trenutna različica je bila iz te izvedbe izpeljana kot skladba v koncertni dolžini, SACD pa dejansko uporablja odlomke iz prvotne izvedbe in dodatnega celonočnega bdenja julija istega leta. Temple Church, ki so jo v dvanajstem stoletju zgradili vitezi templarji v okrogli obliki, služi kot odlično akustično okolje za Tavenerjevo masivno delo. Dejstvo, da ima cerkev tako vidno vlogo v senzacionalističnem romanu Dana Browna The DaVinci Code, dogajanju tu doda le še občutek skrivnostnosti.

Glasba, ki je v osnovi obsežno zasnovana na tradicionalni maši, je razporejena v osem ciklov. Ciklu I predhaja »Mystical Love Song of the Sufis«, kar prijetna ponudba, ki jo prekinja obilen delež igranja na duduk, bližnjevzhodni trstenski inštrument, po značaju podoben saksofonu. Sledi »Primordial Call«, udarec gongov, tibetanskih rogov in zvonov, ki je zelo izrazit in bo preizkusil meje vzdržljivosti vašega sistema. Čeprav glasba skozi celoto vključuje ogromno število sodelujočih, je po naravi razmeroma umirjena – le ne podležite skušnjavi, da bi glasnost privili previsoko, sicer boste pošteno presenečeni. Od tu naprej »Primordial Call« predhaja vsakemu ciklu – pripravite se, da vas bo streslo, in to pogosto.

Žal je medtem ko je toliko glasbe in vokalizacij izmenično očarljivih, ljubkih in poživljajočih, velik del dogajanja naravnost preveč ponavljajoč. Včasih je preveč dobrega, no, preprosto preveč dobrega! Čeprav sem tu zelo veliko ljubil, sem se po približno eni uri začel počutiti, kot da sem vse to že slišal. Škoda, da niso našli načina, da bi to strnili v nekaj, kar bi bilo bolj podobno devetdesetim minutam, kar je že tako rob zmožnosti pozornosti večine.

Glede kakovosti zvoka je ta plošča resnično udarec – 5.1 surround podaja natančno zajame glasbene sile v Temple Church in ponuja najprepričljivejšo realizacijo akustike cerkve. Stephen Layton, med najboljšimi iz angleške odlične žetve zborovskih dirigentov, si zasluži aplavz za svoje vrhunsko delo. Če odštejemo pretirano dolžino dela, bi temu kompletu dal pet zvezdic – tako, kot je, dobi le štiri, a je še vedno zelo priporočljiv.

Tom Gibbs