Whitacre: Cloudburst

Lani sta nam Stephen Layton in Polyphony podarila zelo lep CD, posvečen glasbi ameriškega skladatelja Mortena Lauridsena (r. 1943).

Zdaj temu sledijo s sporedom glasbe drugega, mlajšega ameriškega skladatelja, Erica Whitacra. Zgolj kot referenčno točko bi rekel, da bi se moral vsakdo, ki se pozitivno odzove na Lauridsenovo glasbo, enako ogreti za Whitacrovo muzo. Njegovo delo sem prvič spoznal lani, ko sem recenziral CD z božično glasbo, ki je vključeval „Lux aurumque“, s katero se ta sedanji CD zaključuje; skladba me je navdušila in zanimala, zato sem Whitacrovo glasbo želel ob pomoči zbora Polyphony raziskati še naprej.

Eric Whitacre se je rodil v Renu v Nevadi. V zelo dobrih spremnih besedilih k plošči Meurig Bowen razkriva, da je mladi Whitacre imel „glasbeno vzgojo, ki je ustrezala pomanjkanju osredotočenosti in krpanosti večine njegovih vrstnikov“. Kljub temu so ga sprejeli na študij glasbe na univerzi v Las Vegasu, od koder je leta 1995 odšel na šolo Juilliard School of Music študirat pri Johnu Coriglianu in Davidu Diamondu.

Na tem CD-ju je nekaj zelo lepe glasbe. Harmonije so pogosto bogate in tesne, in po mojem sluhu ima Whitacre pravi občutek za to, kako pisati za človeški glas. Dvomim, da je njegovo glasbo lahko peti, a od pevcev ne zahteva nobenih nenavadnih stvari, glasba pa ušesu vedno prijetno pada v uho in zelo dobro dopolnjuje njegova izbrana besedila.

Mislim, da je vredno navesti, kaj o Whitacrovi glasbi pravi Meurig Bowen. Zelo ustrezno jo opisuje takole: „Čistost, neposrednost izraza, bister občutek za vrhunec in protivrhunec, široko odprta dojemljivost za trenutke ekstaze: to so stalnice in ključne značilnosti [njegove] pogosto vzvišene glasbe. Po merilih drznejših zborovskih raziskovanj prejšnjega stoletja je to v osnovi konservativna glasba z malo presenečenji ali novosti na harmonski ali ritmični ravni.“ Če je vsebina tega CD-ja reprezentativna za Whitacrovo dosedanje ustvarjanje, mislim, da je ta sodba zelo poštena in točna. Treba je reči, da je velik del glasbe počasen in poslušalci morda ne bodo želeli slišati celotne plošče naenkrat. A glasba mi vedno zveni strokovno izdelana, njena iskrenost in lahkotnost, s katero Whitacre komunicira, pa zahtevata spoštovanje. Trdno je zasidrana v tradicijah, besedišču in skladnji zahodne zborovske glasbe in jih spoštuje, kar ji prav nič ne škodi.

Recital se odpre z premišljeno izbiro v obliki uglasbitve pesmi e. e. Cummingsa „i thank You God for most this amazing day“. Učinek, ki ga tu doseže Whitacre, je prav veličasten: od tihega, preprostega začetka se dvigne do izbruha vnetih, odprtosrčnih zborovskih harmonij. Je nepozaben in prepričljiv. Ne sprašujte me zakaj, saj gre za povsem subjektivno in instinktivno mnenje, a zdi se mi, da je takšno frazo lahko napisal le Američan. Preostanek uglasbitve izpolni obljubo uvoda. Tudi drugi dve Cummingsovi skladbi sta enako uspešni. Ker je skladatelj sam te tri skladbe označil za cikel, me nekoliko zmede, zakaj so na plošči ločene, a poslušalci lahko svoje predvajalnike nastavijo tako, da uglasbitve slišijo zaporedoma.

Whitacrova spretnost pri umeščanju in vzdrževanju vrhunca je očitna v več skladbah, ne nazadnje v osrčju skladbe „Sleep“, kjer je glasba močna in impresivna. Morda najbolj individualna skladba na plošči je sama „Cloudburst“. To je edina skladba, ki vključuje kakršno koli instrumentalno spremljavo. V tej skladbi je uporabljenih več vokalnih učinkov kot drugje, a ti občutno razširijo paleto Whitacrovih barv. Na vrhuncu (posnetek 8, od približno 6:00) Whitacre uporabi klavir, zvončke na vetru, ploščate pločevine za grmenje in ročne zvonove, pevci pa morajo tudi ploskati z rokami, klikati s prsti in udarjati po stegnih. Priznam, da ta pisni opis niti približno ne dosega skladateljeve domišljije. Vrhunec je pravzaprav silovit in z neverjetno resničnostjo ustvari iluzijo tropskega naliva. Je zelo izviren in učinkovit.

Manj učinkovita je, se bojim, najdaljša skladba sporeda, „When David heard“. Težava je tu po mojem v ponavljajoči se naravi glasbe. Majhni glasbeni drobci se znova in znova ponavljajo, preden Whitacre, kot se zdi, preide na naslednji drobec, ki je spet pogosto predmet pretiranega ponavljanja. Iskreno menim, da bi bila skladba, če bi jo skrajšali na polovico, veliko boljša, saj vsebuje nekaj dobrih zamisli, kot je impresiven pritajeni uvod. Če smem reči, je treba le pomisliti na neskončno bolj jedrnato uglasbitev istega besedila, čeprav v zelo drugačnem idiomu, Thomasa Weelkesa, da se spoznamo, da sta varčnost sredstev in geste lahko zelo učinkoviti.

Vendar je preostanek sporeda veliko uspešnejši. Predstavljam si, da bo preprosta in zelo lepa „This Marriage“ postala ljubljenka občinstva – in tako tudi mora biti. „Lux aurumque“, ki sem jo že omenil, je še ena odlična skladba, jaz pa sem bil globoko očaran nad resno lepoto „Water Night“, še ene skladbe, v kateri sta dinamični razpon in vrhunec uporabljena zelo učinkovito. „Her Spirit Soars“ je resnično zelo impresivna skladba, glasba pa se tu prepričljivo gradi do veličastnega, ekstatičnega sklepnega vrhunca.

Petje zbora Polyphony pod razsodnim vodstvom Stephena Laytona je odlično skozi vso ploščo. Zvočni posnetek je prvovrsten. Zbor je posnet jasno in z ravno pravšnjo količino prostora okoli glasov. Odlična spremna besedila so na voljo v angleščini, francoščini in nemščini, priložena pa so tudi polna besedila.

To je res zelo lepa plošča. Zelo sem užival in zdaj, ko sem imel priložnost poslušati več glasbe Erica Whitacra, verjamem, da je izjemno pomemben skladatelj z resnično darom za zborovsko pisanje in poleg tega z neprecenljivo zmožnostjo, da močno in učinkovito komunicira s svojim občinstvom. Upam, da bo to ploščo slišalo veliko ljudi; zasluži si to. Priporočam jo brez najmanjšega oklevanja.

John Quinn