Whitacre: Cloudburst

Slišite o ogromnih predhodnih naročilih za najnovejšo ploščo največje, najbolj vroče pop superzvezde ali za najbolj modno hipsterski razkritveni knjigi – a ko se govori o plošči klasične zborovske glasbe? Da, vokalne skupine so v zadnjem desetletju ali dveh dosegle velike uspehe – Anonymous 4, King’s Singers, Choir of King’s College, Cambridge, Tallis Scholars, bolgarski ženski zbori in ne pozabite na tiste španske menihe – prav tako zborovski skladatelji, med njimi nadvse priljubljeni John Rutter, ugledno spoštovani Arvo Pärt ter trenutno modni in vselej zahtevni teksturalist Morten Lauridsen. Celo skromno nadarjenemu Johnu Tavenerju je uspelo pustiti pečat, njegov nadaljnji opus pretencioznih in oportunističnih stvaritev pa kaže, kako širok in širokosrčen je lahko svet zborovske glasbe.

Potem je tu Eric Whitacre, petintridesetletni ameriški skladatelj, ki si je v nekaj kratkih letih izboril več kot le nišo: njegova glasba je osvojila srca in misli pevcev, dirigentov in ljubiteljev vokalne glasbe čez oceane in celine. Po besedah iz njegovih tiskovnih gradiv je njegova skladba Water Night »postala eno najpopularnejših zborovskih del zadnjega desetletja ... ena najbolje prodajanih zborovskih publikacij v zadnjih petih letih«, njegova objavljena dela pa »so se po svetu prodala v več kot 350.000 izvodih«. Ob poslušanju 14 skladb na tej plošči – in po nepozabnem srečanju z njegovim novim delom A Boy and a Girl (krstna izvedba na tej plošči) na nacionalnem zborovskem kongresu lani – lahko rečem le, da sta priznanje in pozornost povsem zaslužena.

Lahko bi rekli, da je Whitacre »anti-Tavener«; z drugimi besedami, je srdito, organsko izviren. Njegova raba harmonije in nenavadno zavedan odnos do zborovskih »učinkov« izvira iz notranjega slišanja in edinstvene domišljije, ne iz tistega, kar misli, da bi lahko bila »naslednja kul stvar«. Njegova dela tudi nimajo skoraj nič od neposredne dostopnosti Rutterjevih, na melodiji temelječih ljubljencev skupnostnih in cerkvenih zborov, niti ne spominjajo na čas spreminjajoče, »mistične« intonacije Pärta ali slog tesne harmonije in obrnjenih akordov pri Lauridsenu, čeprav so elementi vseh treh v določeni meri prisotni.

Whitacre, skrajno premišljen skladatelj, je izviren glas, njegove skladbe so trdno zakoreninjene v besedilih in iz njih izhajajo, in prav to spoštovanje besed in njihovega pomena ga vodi k dobri izbiri besedil, pri čemer daje prednost svojevoljnim, a močnim stvaritvam E. E. Cummingsa, drzni preprostosti Emily Dickinson ter živo slikovitim, prodorno romantičnim izrazom Lorce in Paza. In ne zanimajo ga le besede, temveč tudi glasbene barve in teksture, ki jih nakazujejo glede na vokalni zvok.

Whitacre ima nekaj, kar počne s premikajočimi se akordi: nenadne in čudno presenetljive harmonske spremembe, ki se zdijo vključevati le zelo subtilne spremembe višine tona, a vas vendarle nekako zmedejo, vendar ne na neprijeten način. To počne na različne načine in v različnih kontekstih v mnogih svojih skladbah (I hide myself; Lux aurumque; zadnja minuta Sleep; skozi vso A Boy and a Girl) – in učinek, čeprav ga je težko opisati, je nekako podoben tistemu mravljinčenju v trebuhu ob nenadnem spustu navzdol, ko se peljete po stranski cesti. Kdo si ne bi želel iti nazaj in to ponoviti? No, te harmonske »mravljince« boste želeli doživeti znova in znova, ne zato, ker bi bili trik, temveč ker so tako pretresljivi in tako popolno osvetljujejo poezijo.

Zdi se, da Whitacre nenehno eksperimentira s funkcionalnimi možnostmi akordov in jih širi, nas pripravlja na eno stvar, nato pa ponuja drugo, še bolj elegantno in zadovoljivo rešitev, razširja frazo z nekakšno gosto strukturirano, z basi obremenjeno disonanco ali pa nenadoma prekine tok z izmenjujočimi se pavzami in kratkimi melodično-harmonskimi izreki. In Whitacre je pravi dramatik, ki natančno ve, kako glasbeno razviti delo, da nas vsakič pripelje do zadovoljivega sklepa. Lahko je tiho in dušo ogrevajoče – ali pa, kot v zaključku Her sacred spirit soars, tako srce zaustavljajoče elektrizirajoče kot karkoli, kar ste kdaj slišali v a cappella zborovskem delu.

Med temi deli je toliko čudovitih in globoko ganljivih trenutkov, moji ljubljenci pa so Go, lovely Rose, Lux aurumque in bleščeča mojstrovina A Boy and a Girl. Nisem preveč navdušen nad When David heard, ki je predolga za svojo snov, nekateri zelo zanimivi in iznajdljivi tolkalni učinki v Cloudburst pa se na posnetku ne obnesejo najbolje – a to je delo pomembnega skladatelja, katerega umetniški talent je pristen in čigar dosedanji uspeh izhaja povsem iz kakovosti, izvirnosti in iskreno prisluženega nagovora njegove glasbe. Nobene čudne umetne osebnosti, nobenih mističnih verskih spreobrnitev, nobenega nepomembnega zunajglasbenega popuščanja. Kako osvežujoče! In srečen je, da ima tako predane, drzne glasbene zagovornike svetovnega razreda, kot sta Stephen Layton in Polyphony – da ne omenjamo ljudi pri Hyperionu – ki njegovo glasbo predstavljajo tako prepričljivo. Tonsko delo Simona Eadona v londonski Temple Church je vrhunsko, zelo berljiva, informativna spremna besedila Meuriga Bowna pa dopolnjujejo
paket, ki sodi med resnično vredne posnetkovne dogodke leta 2006.

David Vernier