Whitacre: Cloudburst

Nova izdaja skladatelja Erica Whitacra pri založbi Hyperion prinaša izjemno prijetno zbirko njegovih del za (večinoma) nespremljani zbor.

Whitacrov čez noč dosežen vzpon med najuspešnejše ameriške zborovske skladatelje je nadvse izjemen. Tako kot mnogi iz mlajše generacije skladateljev je bil vzgojen na vsejedi glasbeni prehrani, ki ni delala razlike med »visoko« in »nizko« umetnostjo. Odraščal je ob igranju rocka, za zborovsko glasbo pa se je navdušil, ko se je pridružil univerzitetnemu zboru, h kateremu ga je, kot priznava, privabila manj glasba kot ljubke sopranistke. Nato je na šoli Juilliard dosegel magisterij.

Štirinajst del na tej zgoščenki, nastalih med letoma 1991 in 2004, so uglasbitve tako raznolikih pesnikov, kot so Dickinson, Lorca, Cummings in perzijski sufijski mistik iz 13. stoletja. Zlahka je slišati, zakaj se zbori in občinstvo odzivajo na njegovo glasbo: pevljiva je, lepo izdelana, zasidrana v tradicionalni tonalni harmoniji, a rahlo začinjena s pikantnimi zadržki in drugimi barvnimi sredstvi, ki razkrivajo globoko poetično občutljivost. Vse skupaj je za skladatelja pri 35 letih precejšen dosežek.

Izvrsten angleški zborovski ansambel Polyphony Whitacrovo glasbo izvaja predano in občutljivo ter izpostavlja lebdeče, svetleče se lastnosti, ki jih prikličeta besedilo in glasba. Za mnoge poslušalce bo plošča založbe Hyperion odličen uvod v mladega skladatelja, ki je, sodeč po teh skladbah, rojen za pisanje zborovske glasbe.

John von Rhein