Whitacre: Cloudburst

Prav. Nehajte kuhati kavo, pustite perilo za dve minuti, utišajte otroke, ustavite ob robu ceste in prisluhnite tej glasbi.

Whitacre – I thank You God

To je glasba Erica Whitacra in če še niste slišali zanj, boste zagotovo kmalu na veliko, boljšega izhodišča pa ni od nove plošče z naslovom CLOUDBURST, posvečene izključno njegovim zborovskim delom, ki jih poje Polyphony pod vodstvom Stephena Laytona.

Whitacre se je rodil leta 1970 severno od San Francisca. Njegova glasbena izobrazba je bila luknjasta; igral je v godbi na pohodu, sintesajzer v tehno-pop skupini, nato pa so ga zvabili v zbor ('v sopranski skupini je bilo veliko luštnih deklet'), kar mu je spremenilo življenje. In zakaj ne?

V Whitacrovem pisanju ni tehnično nič novega. Okoli njega je več kot le sled novega sveta Aarona Coplanda in slišite lahko zaporedne akorde človeka, ki pri klavirju piše osnovne stvari.

A kar vas zadene naravnost med oči, je iskrenost, optimizem in čisto prepričanje, ki presega vsakršno pretenzioznost. To je glasba, ki vas lahko resnično spravi v nasmeh, če ji odprete dušo!

To mu ne preprečuje raziskovanja temnejših razpoloženj. Tu je začetek 'When David heard that Absalom was slain', strašnega žalostinka moža za mrtvim otrokom.

Whitacre – When David heard

In to je šele začetek. V naslednjih 10 minutah Whitacre predstavi različne motive, navdihnjene z žalovanjem (ki močno spominjajo na Arva Pärta), nato pa jih združi v neverjeten vrhunec. In morda je to Whitacrov dosežek - njegovo izvrstno odmerjanje tempa, ki mu lahko dodamo ljubezen do besed in predanost besedilu ter razumevanje konsonance, vse prežeto s tem neverjetnim verjetjem v lastno zamisel, brez tesnobe, ali ni morda kdo kje drug že uporabil tega sloga.

To je glasba, a brez ustrezne izvedbe so to le note na papirju, in izvedbo popolnoma dobi od zbora Polyphony in dirigenta Stephena Laytona. Lahko bi se zmotili in mislili, da je glasbo nekako preprosto izvajati, a njene zahteve so velike. Notni grozdi se ne zapojejo sami, zahtevajo fino uglaševanje, glasovi pa morajo večino časa peti brez vibrata v izpostavljenih delih svojega obsega. Tudi Laytonovo odmerjanje tempa je odlično.

Zbori, ocenjeni prej danes, so telesa, ki redno pojejo skupaj v stalni zasedbi, pri čemer sta evropska zbora velikodušno financirana. Kot mnogi britanski vokalni ansambli ima tudi Polyphony spremenljivo članstvo, poleg tega pa je bil celoten ta projekt sestavljen iz nič (vaje in snemanje) v 3 dneh: nepredstavljivo kjerkoli zunaj tega otoka, čeprav pri nas povsem običajno. Layton je zbral čudovito zmes najboljših londonskih pevcev in (kar je še pomembneje) tistih, ki so za to glasbo najprimernejši, na čelu z Elin Manahan Thomas, Julio Doyle in Gracie Davidson med drugimi v sopranu. Priznanje gre tudi producentu Adrianu Peacocku, ki je opravil odlično delo.

To je osupljiva plošča, silno privlačna, ki jo boste želeli predvajati prijateljem. Kot zadnji 'amuse-bouche' uživajte v koncu pesmi 'Sleep', nato pa pojdite in kupite ploščo.

Whitacre - Sleep

Robert Hollingworth