Walton: Coronation Te Deum

Kar zadeva pompoznost in slovesnost, je bil William Walton iz Oldhama nekakšen Elgar z odnosom, popolnoma zmožen priklicati velike, ceremonialne geste, potrebne ob državnih priložnostih, a z ostrejšim robom in plazečim se cinizmom poznejše generacije. Tako Coronation Te Deum (1953), po katerem nosi plošča naslov, na mestih skoraj meji na parodijo, tako drzni so stiki glasne in tišje glasbe in tako neukročeni izbruhi trobil v spremljavi. Missa Brevis je veliko subtilnejše in harmonsko zanimivejše delo, z nekaj zelo učinkovitega pisanja za solista. Tudi Magnificat in Nunc Dimittis, napisana za Walterja Husseyja iz katedrale v Chichestru („the queer dean“, kot ga je neobzirno imenoval Walton), imata odlično solistično pisanje, čeprav Waltonova značilna nestrpnost do cerkvenega izraza povzroči dokaj nenaden sklep („How I dislike the words“, je zapisal). Nekaj krajših skladb zaokroži to odlično izvedeno zborovsko podobo, med njimi tudi intrigantno naslovljena „King Herod and the Cock“.