Various: Yulefest!

Skozi to privlačno zbirko božične glasbe se vleče nekaj tem. Ena je prisotnost številnih priredb božičnih »standardov« v tesni harmoniji. Druga je božična glasba nordijskih držav.

Primer tesnoharmonske ponudbe je takoj na začetku, v obliki priredbe Jingle Bells Bena Parryja. Ta je bila prvotno narejena za Swingle Singers, ki so precej manjši ansambel od zbora Trinity College. Pravzaprav je zbor Trinity precej velik – navedenih je 44 pevcev – a v čast njihovi odličnosti je, da lahko to priredbo podajo s tako spretno lahkotnostjo, da človek ne občuti, da bi bil ansambel za priredbo preveč okoren. Bojim se, da mi ta priredba ni povsem po godu, a to mi ne preprečuje, da bi občudoval spretnost priredovalca ali odličnost zbora.

The very best time of year ni ena mojih najljubših Rutterjevih božičnih skladb – preblizu je kiču; tu je skladba zelo lepo zapeta v a cappella različici. Božična pesem je v spretni priredbi Petra Grittona polna sezonske topline in sladkosti. Owain Park, eden od orgelskih štipendistov Trinity Collegea, je programu prispeval več točk. Njegova priredba Have yourself a merry little Christmas je zelo prefinjena, čeprav se sprašujem, ali ni ta prefinjenost morda nekoliko preveč za preprosta čustva, izražena v tej pesmi. Med posvetnimi točkami nagrada za domiselnost zagotovo gre Robertu Riceu za njegovo priredbo Sleigh ride Leroya Andersona. Morda vas bo, tako kot mene, presenetilo, da se na seznamu skladb ob Andersonovem imenu pojavi ime Vaughana Williamsa. Kako pametna zamisel je bila uporabiti gradivo iz VW-jeve Full fathom five za uvod v Andersonovo božično klasiko. Verjemite mi, kot predigra v zelo zabavno priredbo deluje presenetljivo dobro.

Owain Park se ponovno pojavi z nekaj izvirnimi skladbami. Shepherds' cradle song kaže vplive Rutterja in Chilcotta – in zaradi tega ni nič slabša – a ni zgolj pastiš. Je očarljiva skladba in upam, da bo, če še ni našla založnika, kmalu na voljo, da jo bodo lahko prevzeli in uživali drugi zbori. Tomorrow shall be my dancing day je povsem druga zgodba. Medtem ko je Shepherds' cradle song nežna in pomirjujoča, gre pri Tomorrow shall be my dancing day za vznemirljive, domiselne ritme. Spremno besedilo v knjižici, ki je odlično, je napisal Ted Tregear, eden od altistov v zboru. O tej skladbi piše, da jo je »veliko lažje poslušati kot izvajati«. Ali zaznavam pridih obžalovanja? Naj zadostuje, da se zdi, da zbor Trinity College zlahka premaguje težave, ki jih postavlja živahna skladba njihovega kolega.

Kot sem rekel, skozi ta program se vleče močna nordijska nit. Ola Gjeilo je Norvežan, čeprav zdaj živi v ZDA. Njegova priredba Holstove In the bleak mid-winter me je zelo prevzela. Bojim se, da se mi je Holstova uglasbitev vedno zdela precej preprosta v primerjavi s tisto Harolda Darkeja, a Gjeilova priredba doda zanimivost, hkrati pa je zelo občutljiva do Holstovega izvirnika. Zelo me je prevzela tudi priredba švedske ljudske pesmi The virgin and child Gunnarja Erikssona. Ta se začne zelo preprosto, s solističnim glasom, ki poda precej obsedajočo melodijo. Nato Eriksson v harmonijo pod melodijo vplete dva luteranska korala in ustvari svetleče zborovsko tapiserijo. Mimogrede, to je ena od dveh skladb, za kateri je Ted Tregear prispeval angleška besedila. The star je priredba druge švedske ljudske pesmi; je zelo lepa skladba in ena od več na tem disku, ki nam dajo priložnost slišati soliste iz zbora; onadva, ki tu pojeta, sta zelo izrazna. Peace, peace je preprosta, a očarljiva.

V programu sta dve ameriški skladbi. E'en so, Lord Jesus, quickly come Paula Manza je v zadnjih letih postala splošno znana, in to upravičeno. Ted Tregear v svojem zapisu pronicljivo ugotavlja, da Manz najde »utrinek pričakovanja … tudi v temi«. To je zelo lepa skladba in Layton s svojim zborom jo izvede res zelo dobro. Medtem ko mi je bila Manzova skladba zelo znana, Quem pastores laudavere Jamesa Bassija nisem prej slišal. Je zmagovalka. Harmonije so prefinjene, a glasba kljub temu zveni preprosto. Bassijeva melodija je ljubka in jo odeva v čudovite harmonije. Sedanja izvedba je vse, kar bi si lahko želeli, in ko Bassi na koncu zbor pusti mehko brenčati, je učinek povsem razorožujoč. Ted Tregear se k svoji frazi o »utrinku pričakovanja« vrne ob omembi uglasbitve pesmi The oxen Thomasa Hardyja, ki jo je naredil Jonathan Rathbone. To je ganljiva in nežna uglasbitev. Jingle Bells, s katerimi se je program začel, so povsem veljaven izraz posvetnega veselja, povezanega z božičem, a Rathbonov odziv na Hardyja nas pripelje do globine božiča in je kot tak zelo zadovoljiv način za zaključek tega programa.

To je veličasten in raznolik disk božične glasbe. Izvedbe zbora Trinity College so od začetka do konca vrhunske. Ne le da je petje ves čas brezhibno, v bolj ekstrovertiranih točkah zbor kaže otipljiv občutek uživanja. Kar deset članov zbora nastopa kot solisti, pogosto večkrat. Vsi brez izjema svoje soloje izvedejo čudovito. Z odličnim spremnim besedilom in jasnim, prijetnim zvokom je to točno tisto darilo, ki bi ga radi našli pod drevescem na božično jutro. Moj nasvet pa je, naj ne čakate na Božička, temveč si ga privoščite zdaj in uživate v njem v času pred praznično sezono.

John Quinn