The Times, 1995Kritika koncerta
Various: Polyphony Christmas Concert
Deset načinov, kako peti ›Zdrava Marija‹
Težko je najti lepši način preživljanja božiča kot v družbi Polyphony in Stephena Laytona. Sebe jemljejo precej manj resno kot nekateri zbori, ki jih poznam: si res lahko predstavljate zborovodjo, kot sta Peter Phillips ali Paul McCreesh, ki se obrne in prevzame solo v White Christmas?
A svojo glasbo jemljejo dovolj resno, da Palestrino izvajajo prav tako vestno in slogovno kot »there’s never been such a day in Beverly Hills LA«. In tako mladi so, da jih lahko (in jih bom) mirno najel za svoj pogreb.
Za ta božični koncert v Smith Square so Polyphony izbrali, da »zapojejo o devici, ki je brez primere«. Program se je imenoval Ave Maria in po vhodu ob enostavnem, a krepkem gregorijanskem koralu so pevci izvedli Palestrinovo Missa Ave Maria, katere stavke so ločevale poznejše uglasbitve molitve.
Tako je po veselo svežem Kyrie, Palestrinovi parafrazi uvodnega koralnega speva, in Gloria z ostro odrezanimi vstopi, Brucknerjev motet Ave Maria zapredel svojo pot, moške linije čudovito oddaljene, kot iz druge razsežnosti. Nato Villa-Lobos, z basi na čelu, melanholičen kot slika El Greca.
Tudi v Palestrini brez vibrata se Polyphony ne bojijo narediti človeški glas človeški, namesto da bi deloval kot instrumentalno opravičilo zase. Zbor ima primerno odmevno basovsko linijo (brez zborovskega rezgetanja), ostro izrisano s piskajočimi alti.
Po Palestrinovem Sanctus je sledila Ave Maria - odmevi Otella v nežno zamišljenih modulacijah - in vesela vzhodna pravoslavnost Stravinskega.
Po odmoru je napočil čas kolednic. Percy Grainger, v svojem najbolj sladkorno prepredenem slogu, je bil zastopan s Sussex Mummers Carol in brenčanjem naravnost v vzgonsko, asimetrično pozibavanje Petra Warlocka As dew in Aprylle. Emma Preston-Dunlop je bila vneta, otroška solistka nad sivim vezivom Lully, lulla Kennetha Leightona, preden je celoten zbor zapel Lord of the Dance.
Hilary Finch