Various: Ikon, Vol. 2

*

Ne morem verjeti, da je minilo že 13 let, odkar je izšel Ikon v isti zasedbi. Takrat sem ga imel za eno najboljših plošč ruskega korala, kar sem jih kdaj slišal, čeprav z rahlim anglikanskim pridihom. Nič hudega, saj v zapovedih ni ničesar, kar bi neruskim skupinam prepovedovalo peti to glasbo, ki je danes že močno presegla zgolj meje strogo ruskega okusa, in odlično so se odrezali. Ko sem to ploščo takrat recenziral za drugo publikacijo, sem zapisal: »Ta očarljiva, do roba napolnjena plošča ponuja eno najširših dinamičnih razponov, kar sem jih kdaj slišal. Vsak ton rezonira na izjemen način. The Holst Singers, eden najboljših ansamblov te vrste, izkoristijo vsako zvočno priložnost, ki jim je ponujena. Zbor ubere dobro posnemano slovanščino, a ohrani tisti zračni, nadvse bistri angleški stolnični zvok. Celo dela velikih ruskih imen so izvedena vrhunsko.« Vse to velja tudi tukaj, odsotnost Jamesa Bowmana, čigar kontratenor je bil na prvem albumu povsem neprimeren, pa tej plošči le dodaja privlačnosti.

Ta plošča se izogiba eklektičnosti prve in se osredotoča predvsem na skladatelje moskovske sinodalne šole, ustanove iz 18. stoletja, tesno povezane z Moskovskim sinodalnim zborom. S spletne strani »Voices from Russia« izvemo: »Moskovski sinodalni zbor, eden najstarejših profesionalnih zborov v Rusiji, je bil ustanovljen leta 1721. Osnova sinodalnega zbora je bila skupina duhovnikov, ki so služili kot patriarhov zbor, nastal v poznem 16. stoletju. Sprva so bili pevci v patriarhovem zboru izključno iz vrst moških duhovnikov. Do sredine 17. stoletja je bilo petje enoglasno, pozneje pa je zbor začel izvajati večglasne partiture, zato so se ansamblu pridružili dečki sopranisti in kontraltisti. Po odpravi patriarhata leta 1700 je bil zbor znan kot »stolnični« (соборными) zbor in je bil pridružen Uspenski stolnici v Kremlju. Po ustanovitvi Svetega sinoda leta 1721 so ga prenesli pod njegovo oblast in postal je znan kot Moskovski sinodalni zbor. V 17. in 18. stoletju sta patriarhov zbor in pozneje Sinodalni zbor po spretnosti in izvedbi veljala za »moskovsko« vzporednico carjevemu zboru duhovniških pevcev, ki ga je car Pjotr preimenoval v Imperial Chapel Choir in se je preselil v Sankt Peterburg.«

Revolucija leta 1917 je tej ustanovi naredila konec, zdaj pa je bila po 90 letih, letos januarja, ponovno oživljena z blagoslovom patriarha Kirila Moskovskega in vse Rusije. Šola sama je bila na splošno zelo konservativna, čeprav so se znotraj dolge tradicije ruskega korala pojavljala različna odstopanja. Skladatelji na tem posnetku so si prizadevali obuditi pristnejšo koralno tradicijo, čeprav seveda daleč od 500 let starih izvirnikov, saj je še vedno prevladovala večglasna zborovska glasba. Tu pa boste našli številne skladbe, ki so kar dobro znane, na primer tiste iz Čajkovskega Liturgije, Rahmaninovega Vigil (Rejoice, O Virgin) in celo priljubljeni Our Father Rimskega-Korsakova. Vse je čudovito posneto in odpeto ter precej prijetno. Upam na dvoje za naslednjič: da bo skupina raziskala veliko starejšo rusko liturgično glasbo in da ne bo spet minilo trinajst let!

Steven Ritter