Various: Ikon, Vol. 1

Najzanimivejše odkritje na tej antologiji je Sviridovova zborovska glasba, tako sakralna (čeprav prikrita kot priložnostna glasba za igro pod sovjetskim režimom) kot posvetna (čudovit cikel na Blokove pesmi). V njegovem delu je slišati rusko devetnajststoletno poreklo in očitno sledi Rahmaninovu, s sijajno gotovostjo tehnike. Glas Jamesa Bowmana se (nepričakovano) pridruži zboru Holst Singers v eni od Blokovih uglasbitev, toda njegova prava predstavitev tu je Grečaninovov Creed (ni prvič, da ga je posnel, a prejšnja različica pri založbi Trax pod vodstvom Laszla Heltaya že dolgo ni na voljo). Ta skladba v resnici ni veliko več kot akordi, toda kakšni akordi! Solistični recitativ je v celoti odvisen od glasbene osebnosti pevca, Bowman pa ga izpelje do popolnosti. Tu, kot povsod, je izgovorjava slovanščine in ruščine pri Holst Singers odlična, vendar je zanimivo, da nedvomno angleški zvok, ki ga ustvarjajo zlasti ženski glasovi, izpostavi to, kar bi lahko imenovali »angleške« povezave te zelo ruske glasbe: ob poslušanju njihovega petja Grečaninova in Čajkovskega bi se človek zlahka spomnil Waltona ali Stanforda.

Druge skladbe Grečaninova in Kalinnikovo Svete tikhi (»Radiant light«) so prav tako odlično zapete, toda dela Čajkovskega trpijo zaradi pretirano strogega držanja takta (zlasti opazno v Tebe poem, »Blessed are they« in prvem delu Cherubic hymn). Pärtov Magnificat ali Góreckijev Totus tuus pa takšne težave ne prizadenejo, saj sta oba deležna vrhunskih interpretacij največje občutljivosti in nadzora. Ne delim navdušenja Stephena Laytona nad Nystedtovim Immortal Bach, ki me kljub čudoviti izvedbi zelo oddaljeno spominja na to, kar Vladimir Morosan v svojem zapisu opisuje kot »theology expressed in sound«. Mora biti prijetno peti, a komaj služi kot zaključek sicer premišljene zbirke. Če odštejemo Nystedta, toplo priporočam.

Ivan Moody