Various - Beyond all mortal dreams

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Classics Today.com (David Vernier).

Res je, in o tem sem že komentiral, da je razmeroma redko slišati evropski zbor, ki bi več kot občasno posvečal pozornost delom ameriških skladateljev. Morda preprosto ne poznajo repertoarja; morda ga imajo nekako za slabšega od velikih in številnih del skladateljev iz svojih domovin in sosedov. No, na srečo je tu spored enega najboljših britanskih zborov, ki kaže ne le poseben vpogled v repertoar in skladatelje, temveč skozi te izvrstne izvedbe razkazuje glasbo, ki je prav tako prefinjena in vredna pozornosti kot karkoli, kar pišejo Evropejci današnjega časa ali zadnjega stoletja. In nič od tega ni delo Erica Whitacra ali Mortena Lauridsena! (Stephen Layton je svoj zbor Polyphony vodil v hvaljenih posnetkih obeh teh trenutnih ljubljencev.)

Kdor želi odkriti (večinoma) moderno zborovsko glasbo, ki je dovolj zakoreninjena v tradicionalnih oblikah in jeziku, da so njeni izrazito »moderni« elementi in zamisli ne le razumljivi, temveč takoj privlačni za uho in estetski čut, bo med temi 19 deli našel ure užitka. Uvodna skladba – ena najzgodnejših (1991) – je Tonight eternity alone Renéja Clausena, katere bogata tekstura, popolnoma integrirano melodično in harmonsko gradivo ter projekcija tako mirnosti kot moči idealno pripravijo oder za tri skladbe Stevena Stuckyja, ki teksturo in harmonijo pelje na bolj zapleteno, a nič manj »dostopno« raven.

V spremnem besedilu je omenjeno, da je Stucky znan biograf Witolda Lutosławskega in da je njegov sodisk Frank Ferko vodilni strokovnjak za glasbo Oliviera Messiaena. Ko pa slišite uvodni akord – in nadaljnje harmonije ter koralu podobno uglasbitev O admirabile commercium – bi prisegli, da je Stucky občudovalec Messiaena, glede na neizogibne reference na Messiaenov klasični O sacrum convivium. Pa vendar se Stucky v lastni uglasbitvi tega slednjega besedila odloči za dramatično, zelo energično izvedbo, z vrtinčastim, ritmičnim petjem, veliko pikantnimi disonancami, a povsem znotraj tesno nadzorovanega, čeprav včasih dvoumnega tonalnega okvira.

Najzanimivejše odkritje zame je bila glasba Ole Gjeila, rojenega na Norveškem – njegov Sanctus je osupljiva skladba z večdelitvenimi teksturami in slogovnimi značilnostmi, ki iz zvokov, podobnih tistim v ruskih, baltskih in skandinavskih sakralnih zborovskih tradicijah, ustvarjajo nov svet. Glasba Stephena Paulusa je vedno užitek, in tu dobimo tri dela, med njimi priljubljeno uglasbitev Longfellowa, The day is done.

Nekoliko me je presenetilo, da so vključeni trije marijanski motetje in še eno delo Healeyja Willana – ne da motetje ne bi bili med dragulji sakralne zborovske glasbe 20. stoletja – ker je njihov slog, bližji zgodnjim stoletnim načinom britanskega zborovskega pisanja kot karkoli, kar bi spominjalo na »ameriško«, tako drugačen od drugih del sporeda, in ker je bil Willan rojen v Angliji (leta 1880) in je zadnjih 54 od svojih 87 let preživel v Torontu v Kanadi (ne da je s tem kaj narobe!). A komu je mar za tehnične podrobnosti? To so čudovite skladbe – in ta zbor Trinity College jih poje kot rojen za to.

Kot počne vse drugo tu, kar bo upam navdihnilo še kak drug dober britanski zbor, da skoči, tako rekoč, čez ocean in ne le prinese izjemno glasbo v evropski zborovski repertoar, temveč jo tudi opozori na tiste izmed nas tukaj, ki morda nismo slišali dela Ole Gjeila ali morda teh čudovitih skladb Stevena Stuckyja. Seveda je še veliko več, česar nisem omenil, a pozivam vas, da vse odkrijete sami – kot fascinantni Mosella in Te vigilans oculis Williama Hawleya ter sočni Lux aeterna Edwina Fissingerja. Toplo priporočeno.