Various: Baltic Exchange

To je pomembna izdaja, ki je ljubitelji zborovske glasbe ne bodo hoteli zamuditi. Pred nami je program sodobnih del (večina jih je nastala v zadnjih desetih letih), ki jih poslušalec takoj ceni zaradi očitne dovršenosti in svežine zborovskega pisanja – po zvoku in tehniki nedvomno »moderna« –, pa tudi zaradi dosledno uspešne in primerne obravnave besedil, razumne in spretne uporabe postopkov, kot so gruče (clusterji) in ostinati, skoraj popolne odsotnosti modnih vokalnih »efektov« in samovoljnih disonanc ter predvsem zaradi izjemne pevnosti – in s tem zagotovljene poslušljivosti –, ki je lastna vsaki od teh partitur. To je nova glasba, ob kateri se lahko udobno zleknete in uživate, namesto da bi jo prestajali!

Zborovska glasba je v Latviji, Litvi in Estoniji od nekdaj sestavni del življenja in strast, in čeprav ostali svet pozna peščico skladateljev iz teh dežel in kultur, naše poznavanje ne seže dosti dlje od del tako nesporno pomembnih imen, kot so Arvo Pärt, Veljo Tormis, Peteris Vasks in Eduard Tubin. Paul Hillier in Estonski filharmonični komorni zbor sta s serijo Baltic Voices za založbo Harmonia Mundi (glej Reviews) ta seznam skladateljev občutno razširila, ta nova izdaja pa ga razširja še naprej in vključuje izjemne glasove latvijskih skladateljev Ugisa Praulinša in Maije Einfelde, Litovca Vytautasa Miškinisa ter Estonca Urmasa Sisaska.

Že od odločnih uvodnih akordov Praulinševe Missa Rigensis vas delo pritegne, v naslednjih nekaj minutah pa vaša predanost postane popolna: to je impresivna in mogočna uglasbitev prastare maše iz 21. stoletja, napisana za »prostrano akustiko srednjeveške riške katedrale«, vsak njen stavek je izvirno in bogato okarakteriziran ter spoštljiv do besedila, njeni izrazni elementi pa so izjemno raznoliki in mojstrsko zasnovani, da bi izzvali pomen in zagotovili razumevanje. Tu je toliko omembe vrednega – na primer Praulinševa izrazito domiselna obravnava zloglasno težkega besedila Credo –, a namesto da bi o glasbi napisal še več, vas pozivam, da jo preprosto poslušate sami.

Po maši vas čaka še skoraj 40 minut prijetnih odkritij, od »zemeljskih« zvokov in tekstur Einfeldinega cikla treh pesmi Fricisa Bärde, katerih teme so večer, molitev in nebesa, do Sisaskovega drugače in nalezljivo prvinskega – ritmično in harmonsko – Benedictio, skladbe s tako elementarno silo in energijo, da ji nobena pevska skupina ne more ostati ravnodušna! Angelis suis Deus Vytautasa Miškinisa je ljubka, kratka, takoj prikupna skladba – ko bi le našel natisnjeno izdajo –, napisana za 40. rojstni dan dirigenta zbora Trinity Stephena Laytona.

Tu je še marsikaj, v čemer lahko uživate – in resnično je vse res užitno, hkrati pa tudi nekoliko zahtevno (poskusite na primer Praulinševo ekstatično virtuozno Laudibus in sanctis) in zagotovo vredno večkratnega poslušanja. Če vodite precej zmogljiv zbor, boste nekatera od teh del gotovo želeli imeti – in škoda je, da založbe ob drugih podatkih o izvajanju in snemanju običajno ne navedejo tudi založnikov zborovskih del (majhen trud, a zelo dobrodošel za določen predan krog poslušalcev). In ko že govorimo o dokumentaciji posnetka, spremno besedilo Gabriela Jacksona (sicer prvovrstnega skladatelja) je odlično.

Dodati moram, da je Zbor Trinity Collegea v Cambridgeu idealen zagovornik teh del – kot je ta ansambel že vrsto let tudi za številne druge skladatelje – in dirigentu Stephenu Laytonu gre priznanje, da je ta ambiciozni in navsezadnje poplačujoči program spodbudil in ga tako sijajno izpeljal. Zvok iz nebeške akustike katedrale v Elyju je, no, nebeški. Upajmo, da bo od Laytona in njegovega odličnega zbora prišlo še več, ob črpanju iz neverjetnega bogastva repertoarja treh glasbeno najbogatejših narodov na planetu. Čakali bomo. [4/7/2010]

David Vernier