Various: Baltic Exchange

Layton se poglablja v baltski talilni lonec

Stephen Latyon, ki redno obiskuje regijo že od padca železne zavese, je priča bogastvu stilnega vrenja.

Baltic Exchange, naslov najnovejše izdaje založbe Hyperion s Stephenom Laytonom in Zborom Trinity College v Cambridgeu, je veliko več kot igra besed z imenom zgodovinske pomorske trgovinske organizacije.

Za dirigenta povzema premik v zborovski ustvarjalnosti te regije, ki mu je bil priča skoraj dve desetletji.

„Prvič sem regijo spoznal, ko sem v zgodnjih devetdesetih letih obiskal Estonijo, tik po osvoboditvi države,“ se spominja Layton, „spoznal sem estonske skladatelje in začel gostovati kot dirigent pri nekaterih estonskih zborih, in to me je okužilo z vso to stvarjo.“

Videl je tallinsko pevsko prizorišče, kjer se ob festivalu na prostem zbere na stotisoče pevcev, in postopoma spoznal, da gre za regijo, kjer se narodna identiteta opredeljuje s petjem.

„Ko sem spoznal Arva Pärta in Velja Tormisa, dva zelo različna estonska skladatelja, se je moja strast še okrepila. A zavedel sem se, da sta onadva zelo slavna, Latvija, Litva in Estonija pa imajo na stotine odličnih skladateljev. Zaradi te zborovske tradicije so zelo tesno povezani s politiko in narodno identiteto, na stotine skladateljev, ki so pisali za glas.“

Ugotovil je, da je to zelo podobno ljudski glasbi – glasbi za ljudstvo. A v devetdesetih letih je bil priča tudi temeljni spremembi te tradicije.

„Pred revolucijami so mnogi skladatelji delali v izolaciji. Vezi z zahodom niso bile tako močne in glasba, ki so jo pisali, je bila morda omejena. Ko sem prvič odšel v Estonijo in s seboj vzel glasbo Henryja Purcella, so jo slišali prvič, kaj šele zapeli.“

Ko pa se je železna zavesa odprla, so se baltski skladatelji vneto potopili v zahodno kulturo.

„Mislim, da je politična svoboda skladateljem razširila paleto. Zamisel Baltic Escahneg je pokazati, da zdaj ne gre le za baltsko glasbo, ampak tudi za to izmenjavo.

Če poslušate glasbo skladatelja iz Rige, kakršen je Uģis Prauliņš, slišite vsakovrstne zahodne vplive – tam je glasba tehno tipa, pa tudi Abba, Adiemus, Thomas Talllis in Allegrijev Miserere. Ni več zgolj latvijsko.“

Po drugi strani je tu Maija Einfelef, 70-letna skladateljica, ki jo Layton ima ne le za resnično latvijsko, ampak tudi za „eno največjih živečih zborovskih skladateljic in eno največjih zborovskih skladateljic vseh časov“.

Njene uglasbitve treh pesmi, ki prikazujejo latvijsko pokrajino, v Laytonu prikličejo „dušnost in puščobnost pokrajine, in če obiščete dežele okoli Rige, gre vse za baltsko svetlobo. To je nekakšna sivina, a nekje v kotu slike je ta lesketajoča se svetloba, ki je naravnost uničujoča.“

Toda ali zahodni vplivi vodijo v predajo raznolikih baltskih glasbenih tradicij dobi globalizacije? Po premisleku Layton oporeka: „Tisto, kar se zdi resnično baltsko, je vedno manj, ker je resnično svetovna glasba. A po mojem sluhu se dogaja sinteza in prepletanje več slogov, ki s tem ustvari še en slog.“

Latvijsko veleposlaništvo v Londonu je pred kratkim priredilo sprejem, da bi se Laytonu zahvalilo za njegovo zavzemanje za glasbo regije, o Baltic Exchange pa pravi: „Upam, da bodo ljudje zaradi te posnetka kupili posnetek, kupili glasbo in jo izvajali. V tem je novost in svežina v primerjavi s tem, kar smo poznali.“

Medtem ko se pogovarjava, zaključuje snemanje s skupino Holst Singers za Ikon II, nadaljevanje na veliko hvaljenega posnetka ruske glasbe pri založbi Hyperion. Posnetki Ikon so še en Laytonov poskus, da bi si ne tako znani skladatelji, v tem primeru Rusi, kot so Gretchaninov, Shvedoff in Kalinnikov, pridobili poslušalce; njihova zborovska dela je zasenčil Rahmaninov z Večernico.

Nato pa se bo Layton vrnil k svojemu baltskemu poslanstvu z albumom glasbe Eriksa Esenvaldsa v izvedbi zbora Polyphony in orkestra Britten Sinfonia.

Velik del baltske glasbe uglasbuje latinska besedila, zato pravi, da za britanske zbore ni jezikovnih ovir, vendar vztraja, da obstajajo tudi drugi razlogi za raziskovanje te kulturne tradicije. „Če sem na kaj najbolj ponosen, je to, da širim dobro novico in čutim, da je pomembna odgovornost ostati odprt za uho in oko ter iskati te stvari. Imam srečo, da imam okoli sebe odlične izvajalske zasedbe, ki jih lahko posnamejo, saj je to dober način, da glasba pride do ljudi.“