Various: American Polyphony

Stoletja puritanskega pridiganja in verskih dogem so delovala v smeri zatiranja večne človeške želje, da bi iz duhovnih stvari črpali užitek. Polyphony in Stephen Layton ponujata najmočnejši možni argument za to, da se k veličastnemu in skrivnostnemu, kakor koli ga že opredelimo, približamo z odprtimi srci in mislimi za najglobljo naslado.

Njun najnovejši album, ki vsebuje sakralna in »duhovna« zborovska dela štirih ameriških skladateljev prejšnjega stoletja, nosi trajen naboj čutne lepote, tako močan, da sistem pretrese v stanje globokega poslušanja. Morda je šok napačna beseda, čeprav vse, kar zahteva popolno pozornost v svetu neštetih digitalnih motenj in tekmujočih zahtev po našem času, vsekakor postavlja izziv.

Layton in njegovi pevci delijo vizijo popolnosti v zborovskem petju in so odkrili alkimistični postopek za njeno uresničitev v izvedbi. Poslušajte na primer Fare Well Randalla Thompsona, nastal sredi sedemdesetih let, glasbeno ne iz svojega časa, a brezčasen v svoji milini in mirnosti. Angleščini žalostno primanjkuje besed za opis različnih kakovosti tišine in skoraj-tišine, ki se pojavljajo in izginjajo v zaključnem delu skladbe.

Mnogi povezujejo Adagio Samuela Barberja, prvotno napisan za godalni kvartet, z žalostjo, celo zlomljenim srcem. Skladateljeva lastna priredba dela na besedila iz latinske maše nakazuje nekaj drugega, bolj nujno molitev za mir kot pa solzavo žalostinko za mrtvimi. Njegov Agnus Dei si zasluži izvedbo, osvobojeno sentimentalnosti. Prostrana interpretacija Polyphony ubere idealno srednjo pot med romantično pretiravanjem in odmaknjeno strogostjo, glasbo oblikuje z intenzivno tonsko toplino in goji zanos, ko se skladba bliža osrednjemu vrhuncu.

Lahko vas le povabim, da ostanete prisotni ob tem čudovitem posnetku in se prepustite dolgotrajni potopitvi v njegov vzvišeni zvočni svet.

Recenzija: Andrew Stewart