Various: American Polyphony

Ker je ZDA pravkar praznovala dan neodvisnosti, se zdi primerno, da so ta teden v središču pozornosti ameriški skladatelji – natančneje skladatelji zborovske glasbe sredine 20. stoletja. Komorni zbor Polyphony Stephena Laytona je eno od meril, s katerimi merimo današnje zborovsko muziciranje, njihov najnovejši disk pa vsebuje raznoliko mešanico del štirih skladateljev – Samuela Barberja, Leonarda Bernsteina, Aarona Coplanda in Randalla Thompsona.

Randall kdo? Čeprav nikakor ni neznan, bi bilo verjetno pošteno reči, da je zadnje ime na tem seznamu vsaj zunaj Severne Amerike precej manj znano od ostalih treh. Glede na dve njegovi deli, ki obrobljata ta album, mislim, da je to precejšnja krivica. Prvo, Alleluia, je popolnoma izvrstno. Napisano leta 1940 je bilo sprva slavnostno naročilo, ki bi v drugih okoliščinah lahko vzcvetelo v razigrano in vedro delo – a njegovo končno obliko je močno zaznamovala streznitvena novica iz Evrope o padcu Pariza. Rezultat je sama preprostost – le ena sama beseda »Alleluia«, ki jo zbor ponavlja znova in znova v bogati poznoromantični harmoniji. Thompsonovo glasovno vodenje je popolnoma hipnotično in resnično pričuje o ravnovesju in občutljivosti zbora, da vsi notranji glasovi skladbe pridejo jasno in naravno do izraza.

Aaron Copland – zagotovo ne znan kot zborovski skladatelj – je na tem disku zastopan s štirimi zgodnjimi motetami, ki ponujajo očarljiv vpogled v njegov razvoj kot skladatelja. Sam je bil glede njihove objave ambivalenten (nekaj časa po tem, ko sta se njegov glasbeni glas in ugled uveljavila), saj je menil, da ne kažejo resnično sloga, ki ga je pozneje razvil. Imel je prav; ne kažejo. Pri slepem poslušanju bi bilo Coplandovo zadnje ime, ki bi mi prišlo na misel kot možni skladatelj. A to je veliko več kot zgolj vaje – Coplandova izvirnost, če že ne njegov zreli slog, je zelo očitna.

Morda je »glavno« delo, predstavljeno tukaj, Bernsteinova redko slišana Missa Brevis – pravzaprav predelava in razširitev nekaterih razpoloženjskih odrskih glasbenih vložkov, prvotno napisanih za spremljavo igre o Ivani Orleanski. Bernsteinovi srednjeveško obarvani zbori so privedli do predloga Roberta Shawa, naj jih preoblikuje v mašno uglasbitev, kar je tudi storil – in v ključnih trenutkih vključil zvonjenje cevastih zvonov in drugih tolkal na način, ki pogosto spominja na poznejše Chichester Psalms.

Če obstaja ena sama glasbena skladba, ki pride na misel ob besedni zvezi »ameriška zborovska glasba«, je to zagotovo Barberjev Agnus Dei. Težko je to skladbo slišati »na novo«, saj je tako široko slišana, da se skoraj zdi glasbeni kliše – zato, čeprav je grenko-sladka izvedba zbora Polyphony vse, kar bi si človek lahko želel, in še več, bom pravzaprav izkoristil priložnost in premaknil žaromet na dve drugi njegovi deli. Temo sredine zime in ponovno oživitev življenja skozi božično zgodbo mojstrsko prikazuje Twelfth Night Laurieja Leeja, Barberjev glasbeni odziv nanjo pa je nič manj kot čaroben – potovanje iz mrzle teme v svetlobo je otipljivo, jasna dikcija zbora Polyphony pa je še posebej učinkovita.

Nazadnje še miniatura, ki je res ni slišati dovolj pogosto: Let down the bars, O Death. Čeprav je besedilo Emily Dickinson dolgo le dve kitici in je Barberjeva uglasbitev daleč pod tremi minutami – celo pri nenavadno počasnem tempu, ki ga je izbral Layton – se mi zdi to ena njegovih najlepših skladb. Zadržana, resna in odkrito posvetna meditacija o človeški umrljivosti je pretežno homofona in akordična skladba, ki s svojo zadržano lepoto daleč presega Barberjev lasten samoironični opis, da gre za »[a] little chorus [...] quite good; it will be alright for someone's funeral.« Povsem res, saj jo je Barber leta 1981 vnaprej izbral za svoj lastni pogreb – zato sumim, da je poznal njeno pravo vrednost bolje, kot bi njegov komentar nakazoval.

Če je kdo kdaj podlegel zmoti, da ameriška zborovska glasba začne in konča z Agnus Dei, je ta disk popoln odgovor. Očarljiv izbor, lepo izveden. Glasbeno rečeno gre Združenim državam kar dobro za državo, staro le 239 let!

Reviewed by David Smtih