Various: American Polyphony

Stephen Layton je pripravil zelo privlačen program zborovskih skladb a cappella ameriških skladateljev dvajsetega stoletja.

Menim, da je primerno, da je velik poudarek na Samuelu Barberju, saj je bil verjetno najboljši ameriški pisec za glasove svoje generacije. Agnus Dei je njegova lastna priredba počasnega stavka iz njegovega godalnega kvarteta, ki je pridobil še večjo slavo, ko ga je priredil za godalni orkester. Verzijo za godalni orkester imam raje kot zborovsko priredbo - le godala, menim, lahko storijo kar najpopolnejšo pravico Barberjevim dolgim in pogosto zelo visoko ležečim linijam cantabile. Vendar je ta izvedba Polyphony tako dobra reklama za zborovsko različico, kot sem jih slišal. Layton doseže vzoren sklad - zdi se, da prava glasovna linija vedno doseže pravo stopnjo poudarjenosti ob pravem trenutku. Vrhunec, ko pride, je čudovito intenziven.

Tri kratke skladbe, ki sestavljajo Reincarnations, kažejo, kako dober je bil Barber pri pisanju za človeški glas. Razburjenje ljubezni skladatelj in ti izvajalci veličastno posredujejo v ‚Mary Hynes‘. Polyphony izpostavijo žalost v ‚Anthony O’Daly‘ in enako uspešni so z nežno ljuljajočo se zanesenostjo Barberjeve glasbe v ‚The coolin’‘. Kasneje v programu me je zelo prevzela A nun takes the veil. To je Barberjeva lastna priredba ene od njegovih pesmi op. 13. Pesem je v prvotni obliki lepa, vendar ta zborovska preoblikovana zamisel deluje prav tako dobro. Uglasbitev Emily Dickinson, Let down the bars, O death, je Barber izbral, naj se zapoje na njegovem lastnem pogrebu. To je zgovorna skladba in tu doživi zelo intenzivno izvedbo. Pred nekaj leti sem ocenil Barberjevo ploščo odličnega ameriškega zborovskega ansambla Conspirare. Ta je vsebovala več skladb, ki jih tu predstavlja Stephen Layton. Izvedbe Conspirare so bile zelo dobre, vendar so te od Polyphony vsaj tako dobre. Na srečo za ljubitelje Barberja se programa dopolnjujeta, tako da je podvajanje nekaj točk povsem upravičeno.

Plošča se začne in konča z glasbo Randalla Thompsona. Njegov Alleluia je zelo znan; res je njegovo najbolj znano delo. Nisem vedel - ali sem pozabil -, da ga je Koussevitzky naročil kot zborovsko fanfaro ob odprtju Tanglewooda julija 1940. Vendar, kot pripoveduje Meurig Bowen v svojih zapiskih, je bil Thompson zelo vznemirjen zaradi dogodkov v vojni Evropi in se ni počutil sposobnega napisati slavnostne skladbe. Bowen upravičeno poudarja, da čeprav je Thompsonov idiom konzervativen, lahko zdaj pogledamo nazaj in morda skladbo štejemo za pred svojim časom, saj so podobno pot ubrali Tavener, Lauridsen in drugi. Sedanja izvedba izkorišča brezhibno in strokovno nadzorovano petje. Stephen Layton gradi napetost počasi in potrpežljivo do vrhunca. To je veličastna izvedba.

Precej manj znan je Fare Well, uglasbitev Walterja de la Mareja, ki jo je Thompson napisal za spominsko slovesnost. Skladba je tako ganljiva kot lepa. Glasba je morda po idiomu konzervativna, a odkrito, koga briga? Stephen Layton je še bolj razkošen kot James Burton na svoji zelo dobri plošči pri založbi Hyperion, posvečeni Thompsonovi zborovski glasbi (ocena). Burton in Schola Cantorum of Oxford potrebujeta 8:23 proti Laytonovim 9:19. Zamaknjena izvedba Polyphony je čudovit zaključek programa.

Zelo drugačna od teh Thompsonovih skladb je Bernsteinova Missa brevis. Ta ima svoj izvor - in spet sem hvaležen zapiskom Meuriga Bowna - v nekaj priložnostne zborovske glasbe, ki jo je Bernstein napisal leta 1955 za The Lark, igro o Ivani Orleanski. Slavni ameriški dirigent Robert Shaw je predlagal, da bi glasbo predelali v mašno uglasbitev. Vendar je Bernstein to idejo uresničil šele leta 1988, ko je izdelal Missa brevis ob Shawovi upokojitvi z mesta glasbenega vodje Atlanta Symphony Orchestra and Chorus. To je očarljiva skladba, oblikovana v šestih kratkih stavkih - pravzaprav peti in šesti, čeprav ločena stavka, tvorita Agnus Dei. Zasedba je za mešani zbor, pomembno vlogo pa ima solo kontratenor, ki ga tu strokovno poje David Alsopp. Pomemben prispevek je tudi tolkalec - tu Robert Millett -, ki občasno igra cevasti zvon, tam-tam in bongose. Bernstein je pri rabi tolkal pazljiv, tako da ta vir ob vsaki rabi resnično naredi razliko. Stephen Layton in njegov zbor podata predano, živahno izvedbo tega dela in zelo sem jo užival.

Štirje moteti Aarona Coplanda izvirajo iz časa njegovega študija pri Nadii Boulanger in jih je dejansko napisal kot kompozicijsko vajo zanjo. Dolgo so ležali neobjavljeni, a jih je vredno slišati. Prvi, Help us, O Lord, je tekoč in večinoma nežen po naravi. Thou, O Jehovah, abideth for ever je odkrita uglasbitev in občasno sem se spraševal, ali je imel Copland morda v mislih verske skladbe, ki so jih pisali skladatelji Nove Anglije, kot je William Billings. Have mercy on us, O my Lord je izrazen in vsebuje zlasti vtisljiv stavek, kratki Sing ye praises to our King pa niz zaključi v razigranem slogu.

Glasba na tem programu je dosledno zanimiva in vse je izvedeno z mojstrsko spretnostjo, ki jo človek povezuje s Stephenom Laytonom in Polyphony. Snemanja so bila razpotegnjena čez dolgo obdobje, vendar se mi zdi zvok posnetka precej enoten: ekipa producenta Adriana Peacocka in tonskega mojstra Davida Hinitta je ustvarila zelo prijeten zvok. Zapiski Meuriga Bowna so odlični.

John Quinn