Various: American Polyphony

Žareča zborovska slava - Polyphony je razodetje v ameriškem repertoarju

Izvedba: 5 zvezdic *
Posnetek: 5 zvezdic *

Pogosto so znane, izrabljene skladbe tiste, ki najpopolneje razkrijejo značaj ansambla ali izvajalca, zrcalo, v katerem se njegova interpretativna moč najjasneje odseva. V tem pogledu brez oklevanja trdim, da je to najlepša izvedba Barberjevega Agnus Dei, kar sem jih slišal od katerega koli zbora. Neprekinjena tonska polnost in čudovito razdeljevanje diha pri sopranih v uvodnem odstavku; organsko pojavljanje drugih glasov, ko se teksture spreminjajo; in počasi tleče netenje končno žarečega vrhunca - to izvedbo zaznamujejo z posebno intenzivnostjo in v vsakem taktu pritegujejo pozornost.

Je tudi več Barberja: sunkoviti poudarki v ›Mary Hynes‹ iz Reincarnations so spretno razločeni in prikličejo veselo vzgonsko lahkotnost, ki jo je skladatelj želel doseči, nenadno otrdeli decrescendo, ki ga pevci Polyphony dosežejo na zadnji besedi (›grief‹) v ›Anthony O’Daly‹, pa je nadaljnji dokaz, kako popolnoma je njihova dovršena tehnika v službi pomena in namena skladbe. V tretji uglasbitvi, ›The coolin‹, je ovijajoča čutnost irske bardske poezije lepo upodobljena v gibki frazi zbora in ljubeči nežnosti dirigiranja Stephena Laytona.

V Bernsteinovi Missa brevis pevec električnega učinka, občutljivi kontratenorski soli Davida Allsoppa in zvonjenje cevastih zvonov tvorijo še eno prikovajočo izvedbo; vsi trije se še posebej očarljivo združijo v Benedictus. Trčenje harmonij med zgornjimi in spodnjimi glasovi na začetku Agnus Dei je v popolnem protiuravnoteženju, trenutek je napet, a ne melodramatično pretiran.

Spored začenjata in zaključujeta dve deli Randalla Thompsona. Nežnost je ključna nota obeh izvedb: Alleluia je skladateljev zaskrbljen, utišan odziv na nacistično zasedbo Pariza leta 1940, Fare Well pa njegov boleči odziv na slutnje umrljivosti v pesmi Walterja de la Mare.

Močno namenska izvedba Coplandovih Štirih motetov postavlja na laž skladateljevo lastno skromno oceno dela, med drugimi skladbami pa Barberjev zaneseno pričakujoč A nun takes the veil ›Heaven-haven‹ znova potrjuje vrhunske ravni zborovske tehnike in interpretativnega uvida, ki sta jih dosegla Stephen Layton in njegovi pevci.

Tonski inženiring založbe Hyperion dosega skoraj idealno ravnovesje med tem, da rahlo odmevanje cerkvene akustike ogreje teksture, in tem, da osvetli notranje delovanje vokalnega pisanja. Jasnost se eksponentno poveča, če posnetek kupite v formatu višje ločljivosti, ki je na voljo na spletnem mestu založbe Hyperion. Čudovit recital, ki ga ne smete zamuditi.

Ocenil Terry Blain