USA Tour

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Cleveland Classical (Nicholas Stevens).

Naštejte glasbene atrakcije, ki bi lahko napolnile katedralo, in na seznamu bodo morda znani orkestri na turneji ali superzvezdniki solisti. »Univerzitetni kapelni zbor« morda ne pride takoj na misel. Vendar Choir of Trinity College Cambridge ni zgolj a cappella skupina, njegovi orgelski štipendisti pa niso zgolj klavirji. Dolgo spoštovani, vedno znova obnovljeni ansambel je v sredo, 18. septembra, v katedralo Trinity pripeljal na stotine prebivalcev severovzhodnega Ohia na program klasike in sodobnih del iz angleške in mednarodne zborovske tradicije.

Dirigent Stephen Layton, ki je katedralo Trinity že obiskal leta 1979 kot pevec dečkov zbora katedrale v Winchestru, je vodil delegacijo dodiplomskih pevcev in orgelskih štipendistov iz celotne zasedbe skupine ter prve štiri skladbe dirigiral brez premora, kot suito. Byrdov Sing Joyfully je odplul na moči brnečega basovskega zvoka, vse do poznega preklopa prestave, ki je naknadno opozoril na slavnostno hitrost uvoda. O Lord, make thy servant, Elizabeth se je gibal v bolj dostojanstvenem tempu in študentom dal priložnost pokazati tesno usklajenost, sičniki pa so poskakovali med dolgimi samoglasniki.

Tallisov Salvator Mundi je predstavljal nadaljnjo upočasnitev tempa in obrat k žalosti, njegova kristalna harmonija se je iskrila sredi trdote prizora na Golgoti. Purcellov Thou knowest, Lord je služil kot vrhunec Laytonove učinkovite strategije prehoda od živahnosti in preproste radosti k kontemplativnim besedilom in tempom.

Po obisku pri Bachu v obliki lebdečega, cvetočega preludija in fuge, ki ga je zaigral orgelski štipendist, je zbor nadaljeval z jasnim branjem Pärtovega Bogoróditse Djévo. Tavenerjev Mother of God, Here I Stand in Kallinikovova uglasbitev istega besedila Bogoróditse Djévo sta sledila brez premora, njuna dramatičnost in intenzivnost sta bili odgovora na Pärtovo spokojnost. Parsonsov Ave Maria je zaokrožil niz in se razvil kot kos fine tkanine.

Drugi del se je začel s sodobnimi skladbami, ki so zadele kot hladen jezerski vetrič, presenetljive, a v kontekstu osvežujoče. Ešenvaldsov The Heavens' Flock, subtilna posvetna oda zvezdam, je žarel in se vzpenjal z vrsto goste, lesketajoče se harmonije, ki jo imajo radi številni živeči zborovski skladatelji. Vendar se od podobnega repertoarja razlikuje po spremembah teksture in domiselnosti pri slikanju besedila.

Lauridsenov O Magnum Mysterium je v primerjavi z njim zvenel krotko, čeprav gre klobuk dol Laytonu, ki je pogosto vlečenega ljubljenca dirigiral v njegovem pravem tempu. Mäntyjärvijev Richte mich, Gott je treba slišati, da bi mu verjeli, njegovi akordi prihajajo nekje med Helsinkijem, Hollywoodom in samim nebesom. Mladi pevci so se ga kljub temu lotili z očitno lahkoto.

Bachov koralni preludij Erbarme dich je s tempom premišljevanja stekel z orgelske galerije in pripravil občinstvo na zadnji del čustvenega potovanja. Howellsov Take Him, Earth, for Cherishing, napisan za skupni kanadsko-ameriški spominski obred ob prvi obletnici smrti Johna F. Kennedyja, je potekal od čustvene nevtralnosti do izbruhov občutij in nazaj. Holstov Nunc Dimittis je razpoloženje v celoti dodatno pomiril.

Dodatek je ansamblu dal priložnost, da po slovesnosti vbrizga nekaj zabave: Ellingtonov It Don't Mean a Thing je zadonel z zvonki podobno jasnostjo, njegove vesele sinkope so segle do rogov.