USA Tour

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Arts ATL (Pierre Ruhe).

Zbor Trinity College v Cambridgeu, ustanovljen v 14. stoletju, je danes študentski ansambel z mednarodnim dosegom. V zadnjih desetletjih je ta zelo angleški zbor blestel v tem, kar bi lahko imenovali „pred-brexitovski“ ideali. Potuje po svetu (od Avstralije prek Japonske do Zimbabveja) in poje vključujoč repertoar, ki sega od starodavnih božičnih pesmi do živečih skladateljev različnih krščanskih ver, vendar vedno znotraj tistega, kar je danes anglikanski zborovski zvočni svet – tisto, kar je en učenjak opisal kot „lebdeče med veličastnostjo in zadržanostjo“. Nedvomno je to glasba moči in privilegija, a z „nežnim, pritrdilnim sijajem“.

Zbor, ki ga vodi glasbeni vodja Stephen Layton, je ljubljenec britanskega tiska. Običajno razsodne publikacije, kot je revija* Gramophone*, se zapletajo v pohvale ob vsakem posnetku zbora. Glede na to, da se članstvo menja z vpisom, pohvale gredo Laytonovim sposobnostim zborovske vzgoje in učinkovitega programiranja.

V petek zvečer je Choir of Trinity College v Cathedral of St. Philip v Atlanti upravičil to preplavljajočo pohvalo: nasmejani mladi pevci so peli lepo in v popolnem ravnovesju, vsaka fraza je bila izpiljena za največjo jasnost, vsaka skladba pa je dopolnjevala celoten program. Kot se spodobi za zbor, katerega glavna naloga je med šolskim letom petje liturgije v kapeli Trinity Collegea, je njihov slog nepretenciozen, osredotočen na besedila, s čudovito, zenovsko monotonostjo zvoka.

Da bi se uprl temu učinku, je Layton petkov koncert razdelil na štiri kratke sklope a cappella, vse na pamet, ločene z intermezzi na piščalne orgle. Uvodna skupina zvezd stare glasbe je pomagala pojasniti spreminjajoče se verske zveze Trinity Collegea, ki se je več generacij, pogosto nasilno, obračal med katolištvom in anglikanstvom.

Kot je Layton omenil v svojih uvodih, je zbor Trinity sodeloval z Williamom Byrdom v zgodnjih 1600. Byrdova „Sing Joyfully“ in „O Lord, make thy servant Elizabeth“ sta izvrstna primera cerkveno-državne propagande. Ko so zapeli zadnje besede „O Lord“ – „. . . and give her a long life, even for ever and ever. Amen“ – sumim, da je polna dvorana v St. Philip’s na novo cenila življenje na angleškem dvoru. Nato smo slišali Byrdovega učitelja Thomasa Tallisa, vrhunskega mojstra renesančne polifonije. Tallisov „Salvator Mundi“ kaže čutnega ustvarjalca pri delu, spokojnega in nekoliko melanholičnega.

Najbolj divji in muhasti sklop večera ni imel povezovalnega elementa – razen samostojne ustvarjalnosti vsake pesmi. „The Heavens’ Flock“ latvijskega skladatelja Ēriksa Ešenvaldsa (rojen 1977, študiral na Trinity) ima rahlo popevkarsko melodičnost s čustveno težo, ki presega vsa pričakovanja. Gre za uglasbitev čudovite pesmi Paulann Peterson, kjer skromen pastir poje o zvezdah nad seboj, si gradi lasten kres, hrepeni po povezavi . . . z naravo, z Bogom ali, boleče, s samim seboj. Ešenvaldsovo slikanje prizorov je bleščeče, na primer ko zbor poje „and lichen crusting such dead limbs glows silver, glows white“ in visoki soprani pojejo sij okoli besed, ki žarijo srebrno, žarijo belo. Slišimo prisotnost pastirjeve človeškosti in božanskega.

Pogosto slišani „O magnum mysterium“ Mortena Lauridsena, motet za božič, je med najbolj znanimi ameriškimi zborovskimi deli zadnjih desetletij. Gosta in onstranska glasba je zahtevala trenutek razmisleka po koncu – ki nam ga je Layton dal in omenil njeno intenzivno duhovnost. Prav v takšnem „post-postmodernem“ repertoarju – retro tradicionalen odnos, podan v zelo samozavednem slogu – je morda zbor Trinity najbolj briljanten. Oni so tisti, ki v realnem času ustvarjajo predlogo za to, kako naj zveni.

Kot dodatek je zbor zapel še en „Nunc Dimittis“, tokrat s skladateljem v občinstvu. Ethan McGrath je študiral pri Laytonu v Cambridgeu in ima zdaj sedež v Chattanoogi. Njegov „Nunc“ iz leta 2018 je svetel, nežen, prosto tekoč in zelo tradicionalen – najnovejši v zborovskem slogu, ki sega kakih 500 let nazaj.