US tour a cappella programme

V torek, 14. oktobra, je ansambel Stephena Laytona, Polyphony, opravil prvi od devetih postankov na svoji turneji po Združenih državah v episkopalni cerkvi St. George's v Nashvillu. Polyphony, ki ga je leta 1986 ustanovil angleški dirigent Stephen Layton, je hvaljen kot eden vodilnih profesionalnih vokalnih ansamblov današnjega časa. Poleg slovesa zborovske odličnosti in strokovnega vodenja je Polyphony znan tudi po široki raznolikosti repertoarja, ki ga z enako mojstrskostjo pokriva. Kratek pogled v njihovo diskografijo pokaže, da je skupina posnela dela različnih skladateljev različnih obdobij in narodnosti, od Bachove Janezove pasijona (St. John Passion) do Bruecknerjeve Maše v e-molu in Triodion Arva Pärta. Ta vsestranskost se je dodatno odražala v programu njihovega večera s široko paleto glasbe.

Dogodek je bil dobro obiskan, ob 19.05 pa je ansambel, šestnajst članov (štirje na posamezni glas), stopil na oder. Program je bil razdeljen na šest sklopov z enim odmorom. Vsak sklop je vseboval dela skladateljev iste narodnosti, začenši z Anglijo, nato Francijo, Nemčijo, Estonijo, ZDA, recital pa se je zaključil z drugim angleškim sklopom. Polyphony ni izgubljal časa in je na občinstvo naredil vtis že z odprtjem programa z Byrdovo »Sing Joyfully«. Ta izbira je bila zelo primerna za začetek koncerta, saj njeno besedilo poslušalca vabi, naj »Sing joyfully« in »sing loud unto the God of Jacob«. V lepem sopostavljanju sloga in tona je Layton izbiri sledil z čudovito izvedbo Tallisove »If Ye Love Me«. Ta pesem je čudovito prikazala čistost tona skupine in resnično brezmadežno zlitost ansambla. Prvi angleški sklop sta zaključili Ave Maria Roberta Parsonsa in Byrdova Ne irascaris, Domine. Zanimivo je, da je bil prvi angleški sklop Polyphony najstarejša zbirka pesmi na programu, sklop izključno renesančne glasbe. Medtem ko se zdi, da drugi sklopi niso sledili nobeni določeni kronologiji, je bil to čudovit način za začetek večera.

Čeprav je Layton preskočil v dvajseto stoletje s Poulencovo skladbo za uvod v francoski sklop, je bila izbira »Timor et Tremor« iz Quatre Motets Pour Un Temps de Penitence. Estetika stare glasbe je bila še vedno zelo navzoča skupaj s Poulencovim strokovnim skladateljskim občutkom za linijo in harmonsko zanimivost. Po Poulencu je sledila Notre Père Mauricea Duruflèja, kratka a elegantna uglasbitev očenaša. Vrhunec francoskega sklopa pa je zlahka bila zaključna O sacrum convivium Pierra Villetta. Izvedba Polyphony je bila preprosto osupljiva. Zahtevnost tega dela je izjemna, a Laytonov ansambel je glasbo izvedel strokovno. Bili so trenutki, ko sem se moral obrniti k prijatelju, s katerim sem sedel, in samo strmeti z odprtimi usti. Tehnična natančnost, ki jo zahteva izvedba tega dela, ni majhen podvig, skrajni kontrast Polyphony pri rabi dinamike pa je to izvedbo dvignil na raven, ki jo lahko ustvarijo le najizkušenejši ansambli. Razpon čustev, izraženih skozi skladbo, je bil osupljiv, s trenutki, ki so bili preganjajoče in strašljivo lepi, in drugimi, ki so veličastni in zmagoslavni. Zadnji trenutek skladbe je bil preprosto čaroben, s fantastičnim pianissimo zadržanim tonom ansambla nad enim najbolj hrustljavih zvenov, kar sem jih slišal v zborovski glasbi. Bil je resnično osupljiv trenutek.

Stephen Layton
(Foto Keith Saunders)
Iz nemškega sklopa je bila odlična izvedba Brucknerjeva Ave Maria. Delo se je začelo s sladko in lirično koralno teksturo v zgornjih glasovih. Stopničaste dinamične spremembe na besedi »Jesus« iz verza »and blessed is the fruit of thy womb, Jesus« so bile povsem čudovite. Laytonova umetnost in povezanost z ansamblom sta resnično zasijali v njegovem vodenju kadence »amen«, ki zaključi pesem. Opazovati Laytona, kako dirigira konec fraze ali skladbe, je bila fascinantna izkušnja. Bila je drugačna od vsakega drugega pristopa k dirigiranju, ki sem ga videl prej. Način, na katerega je bil sposoben spodbujati nadaljevanje zvoka skoraj do niente, je bil osupljiv. To se je v njegovem telesu kazalo kot nežno, tekoče in legato gibanje bodisi navpično bodisi vodoravno, kar je nakazovalo prelivanje zvoka do sprostitve. In ko je končno dal znak za sprostitev, je bil način, kako je vodil te fraze, prav tako gladek in eleganten, kar je vodilo v popolnoma homogeno prekinitev zvoka v ansamblu. Opazovati je bilo neverjetno. Zadnja točka pred odmorom je bila Abenlied, op. 69 št. 3 Josepha Rhienbergerja. Angleški prevod besedila pesmi je čudovito vzporedil strukturo recitala: »stay with us, for it is becoming evening, and the day has concluded.«

Po kratkem odmoru se je drugo dejanje začelo z dvema skladbama Arva Pärta. Pred začetkom sklopa se je Layton obrnil na občinstvo in predstavil dve prihajajoči pesmi estonskega skladatelja. Pred začetkom glasbe je Layton pohvalil Pärta kot največjega živečega skladatelja sakralne glasbe. Obe deli Pärta, »The Deer's Cry« in »Morning Star«, sta bili zelo prijetni. Ameriški sklop je vseboval dela Randalla Thompsona, Mortena Lauridsena, Erica Whitacra, Thomasa Thallisa in Daniela Knaggsa. Thompsonov Alleluia je imel zelo zmagoslaven zaključek z impresivnimi pirotehničnimi vložki tenorjev in sopranov z njihovo padajočo linijo na zlogovni uglasbitvi »Alleluia« proti vrhu njihovih registrov. Nazadnje so basi imeli priložnost razkazati se z vzdržanim nizkim D v zadnji izjavi »Alleluia« skladbe. Sklop se je končal z zaporednima uglasbitvama besedila »O Nata Lux«. Uglasbitev tega besedila Daniela Knaggsa je bila zlahka vrhunec sklopa, z dih jemajočim trenutkom, ko v valu naraščajoče intenzivnosti kakofonija zvoka ansambla izgine in sopranistke ostanejo izpostavljene, ko vzdržujejo G nad violinskim ključem. Zlitost med sopranskim glasom je bila tako čista, da bi lahko zaprl oči in verjel, da je en glas. Izvedba je bila nič manj kot svetovnega razreda.

Zadnji angleški sklop je vseboval dela Charlesa Villiersa Stanforda, C. Huberta H. Parryja in Herberta Howellsa. Stanfordova »Beati quorum via« iz njegovih Three Motets je bila zelo ljubka. Howellsova »Salve Reginia« je bila lepo zamišljena in je imela ljubko sopranistko solistko. Zadnja pesem programa je bila Stanfordova »Coelos ascendit hodie«, spet iz njegovih Three Motets. To kratko delo, dolgo komaj manj kot dve minuti, je bilo živahen in veder način za zaključek odličnega izbora repertoarja in še boljše izvedbe. Skupina je zapela tri dodatke, zadnji med njimi je bila izvirna skladba Gareta Tresderja, enega od tenorjev Polyphony. Bilo je zelo lepo delo in odličen način za zaključek večerne izvedbe.

Čeprav cerkvene glasbe v Nashvillu, globoko v srcu biblijskega pasu, ne manjka, naklonjenost Music Cityja komercialni in sodobni glasbi pogosto zasenči različne scene umetniške glasbe, ki jih mesto ponuja. In čeprav je kar nekaj cerkva, ki še izvajajo sakralno glasbo v zahodni klasični tradiciji, je večina programiranih del bodisi delo živečih ali pred kratkim preminulih skladateljev bodisi del glasbenega kanona. Kar je bilo tako čudovito pri izvedbi Polyphony, je bila čista raznolikost repertoarja, ki ga je predstavil občinstvu. Dobrih petinsedemdeset odstotkov glasbe na njihovem programu mi ni bilo znane. Zagotovo mi večina angleških renesančnih del, predstavljenih v prvem sklopu, ni bila znana, a v zadnjih dneh se vračam k delom Williama Byrda in Roberta Parsonsa. Zelo sem užival tudi v poslušanju zborovskih del skladateljev, ki so pogosto označeni kot orkestrski skladatelji ali simfoniki, kot sta Poulenc in Bruckner.

Recital Polyphony je udeležencem ponudil zelo edinstveno izkušnjo, da so lahko v živo slišali manj programirano umetniško in sakralno glasbo na najvišji ravni. Večer sem doživel kot zelo obetaven opomnik, da zanimanje in cenjenje zborovske glasbe (in umetniške glasbe nasploh) v Nashvillu živita in uspevata. Še več, koncert je pritegnil raznoliko občinstvo ljudi mnogih različnih generacij in okolij. Za tiste, ki jih zanimajo nadaljnje priložnosti za več takih dogodkov, bo St. George's aprila gostil The Choir of Westminster Abbey. In prosim, ne spreglejte izvedb na šolah in univerzah v okolici. Vsak dan se na visoki ravni izvaja veliko umetniške glasbe, večina teh dogodkov pa je brezplačnih! Pogosto se ne zavedamo ali preprosto pozabimo virov, ki so nam na voljo. Koncert Polyphony je bil opomnik, da bi se morali vsi počutiti ohrabreni glede stanja koncertne glasbe v našem mestu in da je bil večer le mikrokozmos vse odlične umetniške glasbe, ki nam je tu na voljo.

Izvirnik: Music City Review