Tormis: Choral Music

Veljo Tormis je skladatelj, ki je bil do nedavnega zunaj domače Estonije, kjer ga slavijo, razmeroma malo prepoznan. Od razpada Sovjetske zveze pa si njegova pretežno zborovska in z ljudsko glasbo navdihnjena glasba postopoma utira pot v glavni tok sodobnega zborovskega repertoarja. Ta čudovita nova izdaja založbe Hyperion, posvečena Tormisovi glasbi s Stephenom Laytonom in zborom Holst Singers, bi morala s svojim fascinantnim oživljanjem mednarodno spregledanih del še dodatno prispevati k skladateljevemu uveljavljanju na Zahodu.

Cikli in pesmi na tej plošči so v prvi vrsti navdihnjeni z davno estonsko ljudsko pesemsko tradicijo »regilaul« in kažejo osvežujočo odkritost glede svojega ljudskega izvora (večina del je neposredna obdelava ljudskega gradiva). Prvine estonske ljudske tradicije (kot so asimetrični ritmi, kromatični modusi, ponavljanje in refren ter očitno zanašanje na teksture vprašanja in odgovora) se udobno družijo s podrobnostmi in izpeljavami (kot so politonalnost, grozdni akordi ter izpiljenost melodične linije in kadenčnih vzorcev) iz zahodne umetne tradicije. Skladatelj pri razširjanju izvornega gradiva izkazuje spretno znanje in tiho inovativnost. Za spremembo človek dobi vtis, da je tu končno skladatelj, ki ga je prizadel komunizem, pri katerem je bil sprejem ljudskega izraza na srečo nekaj več kot zgolj zadeva udobnosti.

Plošča obsega šestindvajset pesmi a cappella, od katerih večina izvira iz ciklov majhnega do srednjega obsega, dolgih od okoli sedem do sedemnajst minut. Vsak od teh ciklov je združen okoli programske teme, kot pri Autumn landscapes, ali pa ga povezuje žanrska vrsta, kot na primer pri Four Estonian Lullabies. Izjemi sta dve samostojni skladbi, Singing aboard ship in Childhood memory (vsi naslovi in besedila so v izvedbi v izvirni estonščini). Dela na tej plošči po časovnem poteku zajemajo skoraj celotno skladateljevo kariero (upokojil se je leta 2000). Idiomatske in veščo izvedene interpretacije na tej izdaji poslušalcu ponujajo jasno priložnost, da ceni razvoj in postopno dozorevanje z ljudsko glasbo prežetega glasu nadarjenega skladatelja.

Avtor informativnih spremnih besedil, priloženih zgoščenki, meni, da so najzanimivejša dela iz časa po sredi 60. let, ko je Tormis končno našel prepričljiv ljudsko-umetniški izraz, ki je zlil od zunaj prevzeto gradivo z lastnimi razširitvami. Čeprav se nagibam k strinjanju s to trditvijo (priča je denimo nekoliko puhla prva uglasbitev Enna iz leta 1948), je treba Autumn landscapes iz leta 1964 videti kot fascinanten uvod v to zrelost. Vijugaste lestvične melodije 4. krajine ter barvite harmonije in ostra delitev na zadržane in poskakujoče teksture v 6. krajini kažejo na prihodnje tropice, ki jih bo Tormis redno raziskoval. Sklepna kadenca prve krajine je morda najlepši trenutek na plošči in lepo ponazarja moč izvajalcev in skladatelja. Po kratki pesmi, ki z nasprotjem nežnih orglastih tonov in bolj sekljanega recitiranja v homofonem in modalnem slogu prikliče pozno poletje, se uglasbitev pomakne k pomirjenemu zaključku, ki se na svoj način približa mirnemu poklonu Palestrine. Izvajalci se tudi tukaj, kot drugje, odzovejo z občutljivostjo in milino. Pevci ustvarijo spokojno resonanco brenčečih tonov, sklepna razrešitev pa je izpeljana z osupljivo ganljivostjo. Zadnje dve ali tri vrstice, »will ne'er return here, this same summer«, zazvenijo z edinstvenim in diskretnim hrepenenjem. Toplina akustike je tudi tu v ospredju.

Kot se spodobi za skladatelja, ki je skoraj povsem osredotočen na zborovsko ustvarjanje, sta izražanje in poslikava besed ter pesniške vsebine najpomembnejša. Tormisovo čudovito uho za zvočnost in barvo (kakor ga je slišati v basovskem prikazu »valečih se valov« v tretji od pesmi Kalev ali v pustolovsko moškem uvodu v peto pesem sklopa Livonian heritage, »Sang the father, sang the son«) ima pomembno vlogo pri izražanju poezije. Enako pomembna je njegova lepa žilica za humor in burko (kakor jo slišimo v kaprici, barviti kromatiki in posmehljivi starinski izpiljenosti, ki spominja na Ligetijeve Nonsense Madrigals, v Three Estonian game songs). Besedilo in glasba se v tej glasbi elegantno prepletata. Pravzaprav skladatelj in izvajalci najbolj navdušijo prav v teh trenutkih estetske igrivosti in glasbene slikovitosti. Pevci Holst Singers se dobro spopadejo z aliteracijskimi preizkušnjami estonskih besedil, jasno artikulirajo grleno in onomatopejsko zvočnost (na primer bz bz bz ali ek-eo-eo) s pravo pripovedno žilico in razkošnim tonom. Njihov dirigent prav tako najde lepo ravnovesje med prosto tekočo izvedbo v madrigalskem slogu in bolj poenoteno ansambelsko izvedbo, ki jo zahtevajo pesmi, kot je »Waking the Birds« iz Livonian Heritage, s subtilnimi trki velikih in malih sekund ter terc nad zadržanim bordunskim basom. Izvajalci se tihim izzivom Tormisove glasbe odzovejo z gibkostjo in samozavestjo.

Tormisov izraz je čudovito kontrasten in neobrzdan. Lahko je v enem trenutku povsem resen, v naslednjem pa popolnoma razmršen. Razgrajaštvo in nežnost sta v njegovi glasbi lahka partnerja, tako kot sta pri ljudeh, ki so predmet njegove glasbe. Izvajalcem gre v čast, da jim uspe prepričljivo zaživeti v likih in osebnostih teh ljudskih zgodb in prizorov, ne da bi zdrsnili v lahkotno poziranje ali ponarejenost. V tem duhu obsežnejša skladba Childhood memory ponuja primeren zaključek plošče. S preprostimi figurami in rahlo sentimentalno občutljivostjo Tormis v svojo pesem zvesto vpiše vrsto drobnih glasbenih figur, ki so jih nekoč uporabljali otroci pri paši živine. Neizogibno nostalgično smer dogajanja (posebno priznanje gre solističnima sopranistkama Nicoli Wookey in Katy Cooper, ki obe z nepričakovano močjo prikličeta podobo majhnega estonskega otroka) dirigent in ansambel, katerih interpretativna doslednost in uvid sta zdaj trdno uveljavljena, spet obravnavata z občutljivostjo in inteligenco. To je odlična, odlična plošča nekoliko spregledanih zborovskih zakladov.