Tavener: The Veil of the Temple - World Première

Tavenerjevo glasbeno romanje je trajalo sedem ur, a od začetka do konca je bilo hipnotično

Tu in tam mora tudi najbolj brezsrčen pisec odložiti profesionalni skepticizem in vzneseno vzdihovati kot oboževalka. Morda je to vročina, morda dejstvo, da sem 26 ur zdržal na sendviču s slanino in dveh tablicah čokolade, a čutim, da se mi bliža eden tistih šibkih, cvilečih navdušenj. Če torej mislite, da bi vam ta prizor slinjenja utegnil pokvariti zajtrk, vam predlagam, da hitro preskočite k čemu bolj hladnemu in objektivnemu, na primer na modne strani.

Vzrok mojega vzhičenja in mojih 26 neprespanih ur? No, ura je 7 zjutraj in pravkar sem se vrnil s krstne izvedbe najnovejše skladbe sira Johna Tavenerja, The Veil of the Temple. Reči temu glasbenemu spektaklu ep je nekako tako, kot reči Sahari peščena. Ko je čudovita angloindijska sopranistka Patricia Rozario, od glave do pet pokrita z zagrinjalom kot kakšna prikazen, spustila svoje prve vzvišene tone skozi temo cerkve Temple Church – tistega skrivnostnega čudesa iz 13. stoletja, stisnjenega med Fleet Street in Embankment – je bilo nekaj minut čez deset zvečer. Ko je 150 pevcev, pihalni orkester, orgle, gong, tibetanski rog, tempeljski zvonovi in bogve kakšna druga eksotika ekstatično zagrmelo skozi veliko hindujsko himno Upanišad in nas vse popeljalo iz cerkve v zoro, je ura kazala 5 zjutraj.

Z drugimi besedami, Tavenerjevo neverjetno glasbeno romanje – 850 strani celotne partiture z napevi, molitvami in psalmi iz vseh velikih svetovnih religij, pa še kaj – je trajalo sedem ur. To daleč presega Wagnerjeve Die Meistersinger, dosedanjega rekorderja za najdaljše vokalno delo v zgodovini – ki je s petimi urami in 15 minutami zgolj majhno ribico. A od začetka do konca je bilo delo hipnotično. In to pravim kot nekdo, ki je Tavenerjev »mistični minimalizem« prej imel za 10 odstotkov navdiha in 90 odstotkov zamegljevanja.

Tu isti osnovni krog liturgičnih dogodkov predstavi nič manj kot osemkrat. A z vsakim krogom postajajo besedila zapletenejša, načini bolj dodelani, harmonije bogatejše, zborovske moči večje, in – če stvari vidite tako kot Tavener – pot v središče Kozmosa vedno bližje svojemu cilju. Končno se strga sam »tempeljski zastor«, zadnja ločnica med zemeljskim in nebeškim. Vse religije in človeške razlike se raztopijo; vse stvarstvo postane eno s svojim stvarnikom.

Mislim, da sem nekoliko poenostavil – pomanjkanje spanja in težka teologija se pravzaprav ne mešata – a vtis imate. In verjetno si mislite, tako kot sem si sprva mislil sam, ko sem prebral libreto, da vse skupaj zveni kot tista vrsta metafizičnega čenčanja, ki gre v himalajskih samostanih in na evangeličanskih televizijskih kanalih v Utahu zelo dobro v promet, a bi se v osrčju cinične starega Londona potopilo kot svinčen balon.

Vendar to spregleda neizmerno duhovno moč religiozne glasbe, kadar jo ustvari mojster – in to je zagotovo Tavenerjeva mojstrovina. Ko ure tečejo, grški kadilni dim vse gosteje valovi, prižigajo se vse številnejše sveče in se ponavljajoči napevi ogrinjajo v vse bolj zapletene okraske, delo razvije iskonsko moč, ki me je sprva očarala, nato pa v svoji vnetosti skoraj prestrašila. Resnično ne morem si predstavljati bolj divjega prikaza poslednje trobente od osupljivih osmih udarcev po tam-tamu, ob spremljavi izbruhov tibetanskega roga in orgel, s katerimi Tavener napove vrhunski osmi krog. A tudi če ne sprejmete Tavenerjevih eklektičnih verskih okusov – ki postajajo z vsakim letom bolj eksotični – je bil ta čudoviti dogodek ganljiv iz povsem drugih razlogov. Človek je bil lahko ponosen, da je Anglež, ne nazadnje zato, ker si je težko predstavljati drugo državo, kjer bi lahko zbrali mešanico visokokakovostnih zborovskih sil, ki jih zahteva ta velikanska partitura. Ne le da so sodelovali odlični poklicni možje in dečki zbora same Temple Church (dečke, poslane v posteljo ob 11. uri zvečer, so pripeljali nazaj tik pred zoro), temveč tudi približno sto vrhunskih amaterjev iz zbora Holst Singers. Mislim, da letos ne bom slišal petja, ki bi bilo bolj razburljivo od zvoka te množice, razpotegnjene po vsej dolžini cerkve, ki je žarela vrhunce, kakor valovi trkajoče proti koncu Tavenerjeve partiture.

Še več, ob 4. uri zjutraj so njihova združena pljuča zvenela, če sploh, še veličastneje kot opolnoči. In to je izjemno, če upoštevamo zahteve, ki jih Tavener postavlja. Bilo je, kot da je vso utrujenost odnesla sama razburjenost tega bizarnega, a nepozabnega dogodka.

In s tem pridemo do drugega razloga za angleški ponos, ki ga povzema ena sama beseda – ekscentričnost. Ljudje mislijo, da je ekscentričnost značajska napaka. Ni. Je navdihujoča vrlina, morda največja med vsemi angleškimi vrlinami. In ta dogodek je bil njen pravi vzor. Ekscentrično od Tavenerja je bilo že, da je sploh napisal sedemurno zborovsko skladbo. Čudovito in radodarno ekscentrično od običajno trdih pravnikov iz Inner in Middle Temple je bilo, da so zbrali skoraj pol milijona funtov za naročilo, vaje in izvedbo. Ekscentrično od Stephena Laytona, neutrudnega glasbenega vodje Temple, je bilo, da je skoraj vse svoje budne ure za celo leto (in v petek tudi precej svojih spečih) posvetil pripravi in vodenju te ene same epopeje. In ne nazadnje je bilo ekscentrično od nas, občinstva, da smo žrtvovali nočni počitek, da bi to doživeli, kot so storile stotine (in jih bo še stotine, ko bo v petek ponovljeno). Dejansko je imelo vzdušje v celoti – od neprimerne stojnice z burgerji, postavljene v svetem dvorišču Inner Temple, do prizora uglednih odvetnikov, ki si privoščijo dremež, naslonjeni na starodavne grobnice – očarljivo bedasto občutje pravega angleškega piknika. Na koncu so nas prosili, naj ne ploskamo. Tako je po sedmih urah kak šaljivec zamrmral »bis!«, mi ostali pa smo se hihitali blaženi norosti vsega skupaj, medtem ko smo se odtekali, da bi ujeli prvo podzemno železnico.

Richard Morrison