Tavener: The Veil of the Temple - World Première

Zora se prebuja nad Templjem

Najnovejše delo sira Johna Tavenerja združuje Vzhod in Zahod v zelo ambicioznem glasbenem in duhovnem epu.

V petek prejšnji teden ob 22. uri, tik ob Fleet Street v Londonu, dolgo potem ko so odvetniki iz Inner in Middle Temple odšli na vikend, se je 375 ljudi namestilo v Temple Church na krstno izvedbo sedemurnega bdenja, ki je trajalo do zore. The Veil of the Temple sira Johna Tavenerja je ogromna gesta sakralne umetnosti, ulita v osem ciklov, katerih široka prevladujoča pripoved je prehod iz teme v svetlobo. Zahteva sile ne le zbora Temple Church Choir, temveč tudi Holst Singers, ki sem se jim pridružil kot dodaten član.

The Veil je rezultat nenavadno drzne naročitve Robina Griffith-Jonesa, Master of the Temple Church, in Stephena Laytona, njegovega glasbenega vodje in organista. Leta 2000 sta se prvič srečala s Tavenerjem, da bi se pogovorila o možnosti dela, ki bi Temple Church trdneje umestilo na glasbeni zemljevid. »Imel sem občutek,« pravi Layton, »da moramo od Tavenerja naročiti nekaj popolnoma izjemnega, nekaj, kar bi bilo naša vizitka za prihodnost - nekaj, kar bi si ljudje glasbeno zapomnili kot dogodek v Temple Church.« Zgodovina Temple Church je spretno vtkana v delo. Zgradili so jo templjarji, tisti vojaško-meniški zaščitniki romarjev v Jeruzalem in iz njega v dvanajstem stoletju, njena okrogla cerkev posnema zasnovo cerkve Božjega groba v Jeruzalemu in nosi podobe devetih templjarskih vitezov. Na vrhuncu dela se podobe dvignejo, da bi bojevale Kristusov boj. Do tega trenutka se je noč preobrazila v zoro, prav ko sopranistka Patricia Rozario - ki simbolizira Marijo Magdaleno - prepozna Kristusovo vstajenje s klicem »Rabbuni!« (Učitelj). Zborovski pevci uvedejo temo prenove in mladosti ter pojejo o vstajenju kot o preprostem otroškem kanonu: »It was early in the morning on the first day of the week ...«

Tavener vidi delo kot »krščansko, a univerzalistično«. Univerzalizem je nakazovala raznolikost zvokov: indijski harmonij, tri tibetanske tempeljske sklede (ki se redno pojavljajo v Tavenerjevih nedavnih delih), tibetanski rog in duduk, armensko pihalo z dvojnim jezičkom, ki je mojim zahodnim ušesom zvenelo kot prikupen križanec med dudami in saksofonom.

Delo se začne s sufijsko ljubezensko pesmijo, cikli od 1 do 7 pa vsak vsebuje uglasbitev evangelija ter bizantinska besedila in očenaš v angleščini, grščini in cerkveni slovanščini. Zadnji, osmi cikel doseže vrhunec v zanosni hindujski himni iz Upanišad (»Sink this Universe in God«) - »masivnem, monolitnem, iskonskem« vrhuncu, pri katerem polne vokalne sile občinstvo obdajo z zvočnim valom. Ta himna, na primerno medkulturen način prekrita z zagnano trobilno fanfaro, je tisto, kar je Tavener imenoval »moj odgovor na Parryjev Jerusalem«. Nepričakovano se razblini v mirovni spev, ob katerem izvajalci v procesiji odidejo iz cerkve pod dežjem vrtničnih listov. Dodajte še obredno prižiganje sveč in obilno kajenje kadila in dobite opojno mešanico religije, glasbe in dramatičnega obreda - poskus, pravi Tavener, »obnoviti sakralno domišljijo«. Cikli od 1 do 7 v grobem sledijo istemu vzorcu pri napredovanju skozi različna besedila. Ključna za potovanje je postopna razširitev gradiva skozi cikle, tako da se tisto, kar se v 1. ciklu kaže kot bežni, neoblikovani glasbeni utrinki, strne v vse močnejše izjave: sijoče, tesne vzporedne harmonije v »You mantle yourself in light«, oddaljeno svetleče »What God is, we do not know« ter srce parajoče lepa »Our Father who art in Heaven« in »Mother of God, here I stand«.

Pot proti uresničitvi podpira tonalitetni premik navzgor z vsakim ciklom - »vzpenjanje v slavi skozi kozmični vzpon«, kot pravi Tavener, ki vodi do »stanja božanske ekstaze« - pa tudi natančno koreografirano premikanje zborovskih položajev po cerkvi, ki občinstvo vedno bolj približuje kot udeležence izkušnje in povzroča, da zaoglasi celotno tkivo stavbe. To sestavino gibanja je nakazoval Tavenerjev rokopis, a jo je vneto razvil Layton, ki je kot deček sodeloval pri Tavenerjevih zgodnjih delih Celtic Requiem (1969) in Ultimos Ritos (1972), ki sta oba dramatično izkoriščala cerkvene prostore.

Layton je poslušal vsakega pevca, razvrstil glasove po več parametrih, nato pa natančno predelal 800-stransko partituro, analiziral njeno strukturo in vsakemu odlomku dodelil posamezne glasove in prostorske lokacije. Naročena je bila podatkovna zbirka za shranjevanje in obdelavo vseh informacij. Šele nato je bilo mogoče načrtovati vaje glede na razpoložljivost posameznih pevcev. Podatkovna zbirka je bila uporabljena za ustvarjanje osebnih urnikov vaj in izvedbenih dnevnikov, vsi dostopni in posodobljeni na spletu, ter 274-strani dolge shematične »izvedbene biblije«, ki je v vsakem trenutku beležila vlogo in lokacijo vsakega posameznika.

Kot pri glasbi njegovih kolegov »duhovnih minimalistov«, Arva P”rta in Henryka Grecki, je tudi Tavenerjevo gradivo za The Veil pogosto preprosto in ponavljajoče se, lastnosti, ki so bile pogosto predmet kritike. A Laytonov pristop iz te lastnosti naredi posebnost: »Če greš tistih dodatnih 150 milj in narediš vse izjemno lepo, čeprav je tako preprosto, na ta način prideš do tega dodatnega stanja: greš skozi vrata in ljudi povedeš s seboj na drugo stran. Samo kadar stvari delaš z odnosom 'here-we-go-again', se glasbi posmehujejo, o tem sem popolnoma prepričan.«

Iz The Veil bo izluščenih dvanajst antifon, za katere upa Temple Church, da jih bo cerkveni zbor hitro sprejel v svoj repertoar. Ponovna izvedba je bila predvidena sinoči, prenašana naj bi bila množici do 2000 ljudi v Inner Temple Garden. Medtem se pogajajo o nadaljnjih izvedbah celotnega epa.

The Veil so imenovali Gesamtkunstwerk - »popolno umetniško delo« - a to ga podvrže presoji, ki je nikoli ne bi mogel prestati. The Veil je bolje obravnavati kot večplastno, duhovno izkušnjo z monumentalnim učinkom. Tavenerju je bilo morda dovoljeno uživati razvajanje življenja, a rezultat je nedvomno izjemno slavje univerzalnosti, pričevanje o človeškem prizadevanju in duhu.

Edward Bhesania