Tavener: The Veil of the Temple - World Première

Celonočno potovanje prečka dušo

Sedemurni »Veil of the Temple« Johna Tavenerja se razvija v ciklih, z duhovnimi vrhovi in dolinami.

LONDON -- Kot za nočni let smo morali v petek zvečer na krstno izvedbo »The Veil of the Temple« Johna Tavenerja priti v cerkev Temple Church uro prej. Vzlet je bil ob 22. uri, pristanek pa ob 5.30 naslednje jutro. V tem numinoznem jumbo jetu bi se okoli 150 pevcev in glasbenikov ter okoli 300 poslušalcev odpravilo na celonočno potovanje duše.

Skladatelj je nekaj ur pred koncertom na radiu BBC povedal, da je med pisanjem vrhunca, ki naj bi ga izvedli ob svitu novega dne, imel videnje raja. Pri pisanju te epske 800-straniske partiture, je trdil Tavener, se je tudi odvadil tablet za spanje in želje po popivanju velikih količin vina.

Sir John pa je dal eno opozorilo: Ne pridite kot kritik. Prepustiti se morate doživetju. Čutil sem se pripravljenega, zato sem pero pustil v hotelu in prišel do zgodovinske cerkve, ki so jo leta 1185 zgradili križarji, z obilo časa za vkrcanje.

V majhnih skupinah so nas pospremili noter in povedali, da se delo odvija v osmih ciklih brez odmora, a nas povabili, naj med izvedbo hodimo po veličastni cerkvi ter prihajamo in odhajamo. Zunaj je vso noč delal prehranski voziček, razkošna cerkvena jedilnica pa je ostal odprt. Klopi so bile presenetljivo udobne; ob vsakem sedežu sta bila blazina in dve veliki tablici čokolade, ena mlečna, druga temna.

Tavener je vodilni britanski skladatelj, odkar so Beatli leta 1968 pri svoji založbi Apple izdali njegovo kantato »The Whale«. S spreobrnitvijo v grško pravoslavno cerkev nekaj let kasneje se je odrekel avantgardi in modernizmu, a si je pridobil široko občinstvo za svojo mistično ovijajočo, počasno, eksotično zanesenjaško glasbo, njegov »Song for Athene«, izveden na pogrebu princese Diane, pa ga je naredil za slavnega. Princ Charles je pokrovitelj dela »The Veil of the Temple«, ki ga podpira tudi festival City of London Festival.

Večer se je začel v tančici skrivnosti s pesmijo Jalaluddina Rumija, mistika in sufijskega pesnika iz 13. stoletja, ki jo je v zunanji okrogli kapeli in izven vidnega polja pela sopranistka Patricia Rosario ob spremljavi duduka. Nato je sredi cerkve zazvenel prebujajoči glas velikanskega tibetanskega roga, ki nas je poklical k molitvi.

Čeprav Tavenerjeva glasba pogosto namiguje na vzhodne verske tradicije, zlasti indijske, je po svojem bistvu vedno bila intenzivno pravoslavno krščanska. To še vedno drži, a v programu Tavener piše, da zdaj verjame, da je edini način za dojemanje neizmernosti Boga to, da spoznamo številne verske tradicije.

Vsak od prvih sedmih ciklov poteka z zaporedjem svetopisemskih in gnostičnih besedil ter občasnim vložkom od zunaj, kot je uvodni Rumi. Občinstvo je sedelo na dveh nasprotnih straneh Templa, na drugih dveh straneh pa so bili odri za zbor. S prostori za tolkala, električni sintetizator in trobila je bil prostor domiselno izkoriščen, glasba pa se je nenehno gibala okoli poslušalcev. Sprva majhne glasbene sile so se čez noč večale, saj se je trajanje prvih sedmih ciklov postopoma daljšalo.

Velika lepota te glasbe in izjemno petje zbora Choir of the Temple Church in Holst Singers, ki sta ju neutrudno vodila Stephen Layton in James Vivian, me je zadelo najprej. To je angleško zborovsko petje v najboljši luči. Z nenehno prožnostjo so pevci in solisti prevzemali vrsto slogov, od bizantinskega do madrigalskega in azijskega drona, vse s hipnotičnim sijajem.

Bilo je tudi dolgočasja, zlasti ob pobožnem solističnem skandiranju dolgih odlomkov Janezovega evangelija, blagrov in psalmov. Z vsakim ciklom je bilo dodanega več besedila, kar se je v četrtem ciklu začelo zdeti skrb vzbujajoče. Ponavljanje se je prav tako začelo zdeti nekoliko dolgočasno. A bilo je nadomestilo v vseh dodanih glasbenih okrasitvah, najboljši deli pa so postajali vse boljši. Do sedmega cikla, ki se je začel okoli 3. ure, je delo doseglo točko ogromne, celo preplavljajoče veličine. Nenadoma nič več ni bilo dolgočasno, celo dolgo skandiranje evangeljskega odlomka neznanega tenorista je postalo osupljivo v svoji melizmatični kompleksnosti. Če bi Tavener to lahko presegel, sem pomislil, bi utegnil imeti v zalogi videnje raja.

A v osmem ciklu, ko je zbor zamenjal črne srajce za bele, ko so prispeli otroški zbor in trobilci, se je vse obrnilo, vsaj za tega kritika, ki si prizadeva biti nekritičen, v bombastičnost.

Tu se tančica dvigne in Vzhod in Zahod postaneta eno. Ko so se vitraji začeli osvetljevati, je Rosario, ki je predstavila vsak cikel, junaško intonirala bleščeče visoke C. Orgle so grmele. Zbori, ki so obkrožali občinstvo, so iz nekega čudnega razloga citirali skrivnostno, z erosom prepojeno nočno glasbo iz Wagnerjevega »Tristana in Izolde«. Zaslišali so se riganje trobil, sklepni veličastni »OM« in sanskrtski »Tat tvam asi« (Ti si to), ki ga je pokojni mitolog Joseph Campbell pogosto klical, da bi simboliziral univerzalne duhovne pomene.

A morda je bilo preveč preveč, in vrhunec se je zdel kot protivrhunec. Pristali smo zgodaj, malo pred 5. uro. Ko nas je skladatelj vodil v procesiji ven, se mi je en mož obrnil in rekel: »Šarmantno, kajne?« Upal sem na več kot šarm in v sedmem ciklu sem našel precej več. Morda je bila težava v celoti v pričakovanjih.

Izvedba je bila posneta za morebitno izdajo, delo pa bodo v skrajšani dvourni različici (cikla sedem in osem) izvedli v torek, nato pa v celoti ponovili 4. julija.

Mark Swed