Tavener: The Veil of the Temple - World Première

Potovanje dolge noči do vzhičenosti

Za Johna Tavenerja glasba ni le glasba. Je način umirjanja uma, da bi se osredotočili na praznino, za katero nam mistiki pravijo, da je bistvo Božanskega. Težava pri poskusih priklicati praznino v glasbi je, da se lahko zdi, no, prazna – zlasti v Tavenerjevih novejših skladbah, ki dolge ure polnijo s pompoznimi bordunskimi toni, udarci zvona in
vzhodnjaško zvenečim petjem.

Zato sem z potrtim srcem prispel v lepo in medlo osvetljeno cerkev Temple Church malo pred 22. uro. Čakalo nas je skoraj osem ur dolgo upodobitev potovanja duše iz teme v svetlobo, v osmih ciklih molitev in meditacij, povzetih iz Biblije, mističnih spisov in proti koncu iz hindujskih Upanišad.

Obstajali so tudi drugi, bolj vsakdanji razlogi za skrb. Ali bom zdržal, ne da bi zadremal? Kaj, če me ob treh zjutraj prime lakota? (Skrbeti ni bilo treba; pred cerkvijo so bili ob vseh urah na voljo sendviči s slanino, na vsakem sedežu pa sta čakali dve tablici čokolade Veil of the Temple. Organizatorji so res pomislili na vse.)

Na koncu se je doživetje izkazalo za očarljivo. Ne gre za to, da bi Tavener odkril nov glas – prej za to, da je bil znani glas podan s prepričljivostjo, kakršne še nikoli nisem slišal. Nova skladba je predvsem mojstrovina tempiranja, ki se skromno začne z peščico pevcev in instrumentalistov in z neizprosnim nadzorom naraste do mogočnega vrhunca s tako rekoč stotinami izvajalcev.

Znotraj večje simetrije, ki jo začrta ponavljajoči se vzorec osmih ciklov, so bile nešteto majhnih simetrij in ponovitev. Pričakovanje se je mešalo z ugodnim prepoznanjem, ko se je kakšna posebej lepo oblikovana ali nežna fraza vrnila, nekoliko spremenjena in razširjena. Glasbene vzorce sta še bolj nazorno poudarila dramatična osvetlitev in izvedba zbora Holst Singers, ki je zaustavljala srce od strasti.

Velik del moči skladbe je ležal v kombinaciji varčnosti – če bi ju položili drugo za drugo, bi osnovno glasbeno gradivo komaj zapolnilo uro – in presenetljive slogovne raznolikosti. (Presenetljive, ker Tavener neprestano izreka stroge anateme proti pokvarjeni zahodnjaški nagnjenosti k raznolikosti, harmoniji in podobnemu. A znamenje pravega skladatelja je, da ne uboga lastnih pravil.)

Na koncu nas je zbor v čudovitem coup de théâtre popeljal ven v zoro ob radostnem napevu iz hindujskih svetih spisov. Ko sem stopil ven, ošamljen in vzhičen, sem začutil, da sem pravkar bil priča Tavenerjevi mojstrovini.

Ivan Hewett