Tavener: The Veil of the Temple - USA

Nihče ne more Lincoln Center Festivalu očitati plašnosti po tem, ko je ta konec tedna predstavil sedemurno glasbeno bdenje britanskega skladatelja Johna Tavenerja »The Veil of the Temple«.

Izvedba tega samozavestno mističnega dela za zbor s 120 pevci, vokalne solistke in solista, orgle, trobilni in tolkalni ansambel, tibetanski rog, tempeljske sklede in indijski harmonij se je začela v soboto ob 22.30 v dvorani Avery Fisher Hall in se je brez odmorov končala okoli 5.30 v nedeljo zjutraj. Pojavilo se je veliko in voljno občinstvo, velika večina pa je ostala do konca, kar kaže, da ljudje, zlasti opazno število mladih med prisotnimi, dejavno iščejo skrajne umetniške izkušnje, čeprav so nekatere verjetno zamamili obeti o pristnem newyorškem dogodku.

»The Veil of the Temple«, ki črpa iz zahodne in vzhodne krščanske tradicije z vmesnimi hindujskimi in sufijskimi spevi, je bil krstno izveden lani v cerkvi Temple Church v Londonu. V idealnem primeru bi ga morali izvesti v katedrali s pravimi piščalnimi orglami in veliko odprtega talnega prostora, da bi si občinstvo med tem pretežno premišljujočim delom lahko počivalo na blazinah.

Uradniki Lincoln Centra so poskušali prilagoditi dvorano Avery Fisher Hall, a niso šli dovolj daleč. Prvih 14 vrst sedežev so odstranili, odprta tla pa pokrili s preprogo in posuli z majhnimi blazinami. A prostora je bilo le za približno 150 ljudi.

Vsi ostali so morali sedeti na običajnih sedežih. (Zgornja nadstropja, potrebna za izvajalce, so bila zaprta.) Ko so torej člani občinstva prihajali v upanju, da bodo vstopili v duhovno stanje, so se na koncu prerivali za omejen talni prostor in premalo blazin. Globoko v izvedbi, v nečem, kar je morda prvič v dvorani Avery Fisher Hall, se je slišalo, kako je ena oseba, ležeča na preprogi, odločno rekla drugi: »Prosim, vzemite nogo iz mojega obraza.«

Kljub temu je bilo impresivno, da je bilo toliko ljudi pripravljenih prenašati nelagodje v iskanju nečesa transcendentnega. Med nadaljevanjem izvedbe so člani občinstva lahko vstali, se sprehodili in si opomogli v preddverju, kamor se je glasba prenašala po zvočnikih.

Glasbeno je delo težko ovrednotiti. Kako kritiziraš bdenje? Cela območja »The Veil in the Temple« so namenjena ustvarjanju razpoloženja. Ko je 60-letni sir John spokojno hodil po koncertni dvorani in hodnikih, se je zdel popolnoma zadovoljen, ko je videl ljudi, kako zadremajo, zlasti med dolgimi odseki statične glasbe.

In statičnost je določilna lastnost njegovih del, zlasti tega. Siru Johnu je popolnoma vseeno, ali pomiri avantgardo. Njegov glasbeni glas je prepojen s tonalnostjo, harmonsko prosojen, čutno privlačen in čustveno neposreden. V tej partituri, ki se razvija v osmih ciklih in posnema celonočno velikonočno bdenje, je neorenesančna kakovost. Zlahka bi bilo večino te glasbe najti sladkobno, psevdomistično in napihnjeno.

Partitura se izogiba razvoju in uporablja pete recitacije evangelijev in dolgo pretegnjene spevne, pa tudi ponavljanja sladko konsonančnih himen in zborovskih refrenov, vse to nad skoraj neprekinjenim drone pedalnih tonov v orglah.

V glasbi je nekaj osupljivih vidikov, zlasti nemiren refren za moške zborovske pevce, v katerem se zdi, da posamezni glasovi zaidejo iz sinhronosti, in nekaj pikantnih zborovskih epizod z blokovnimi vzporednimi harmonijami, začinjenimi z disonantnimi skupki. Kljub temu je skrajno dolžino dela narekovala potreba bdenja, ne notranje bogastvo glasbe. Če vas torej skupnostna izkušnja ni očarala, so dolgi odseki vabili k dremežu.

Stvari so se začele izboljševati okoli 3.30, ko se je glasba stopnjevala: zborovski pevci, razporejeni po dvorani, so peli antifonske izmenjave; trobilni ansambel je stopil na oder; tolkalci so podivjali na zvonovih; orgle pa so končno postale zanosne.

Za vokalne solistke in solista (zlasti sopranistko Patricio Rozario) ter odločne zborovske pevce iz cerkve Temple Church v Londonu in Dessoff Choral Consortium (Kent Tritle, vodja) imam same pohvale.

Konzorcij, sestavljen iz devetih zborov v New Yorku, je vključeval ljubek spisek razburjenih, sposobnih, a proti koncu zaspanih dečkov. Izkušeni in neutrudni dirigent Stephen Layton si je lahko vzel odmor le med odlomki, v katerih so solisti recitirali evangelije.

Konec bdenja je bil vreden čakanja. Po slavnostnem sklepnem zboru, brez premora za aplavz, je vrsta basistov, ki so peli živahen hindujski spev, vse izvajalce in celotno občinstvo popeljala skozi vrata na dvorišče Lincoln Centra, kjer jih je čakal brezplačen zajtrk. Družili smo se, jedli bagele in opazovali sončni vzhod.

Anthony Tommasini