Tallis and Pärt: Holst Singers

Pravo dogajanje v soboto zvečer v svetem zavetju Inner Temple v Londonu. Globoka tišina v srednjeveški okrogli cerkvi, ki je za Temple Church obenem krstilnica in grobnica. In potem, ko je Tallisov veliki 40-glasni motet Spem in alium začel svoje večglasno potovanje navzgor proti oboku, se je občinstvo začelo premikati po cerkvi od vzhoda proti zahodu in vžival v spreminjajočem se kaleidoskopu glasov, ki so se širili po stavbi. In potem se je vse ponovilo.

Napovedan preprosto kot večer sakralne glasbe Thomasa Tallisa in Arva Pärta, je bil to interaktivni obisk koncerta v svojem najbolj razodevajočem. Stephen Layton, zborovodja odličnega in povsem ljubiteljskega zbora Holst Singers, je zasnoval program, ki je do kraja izkoristil vsak kotiček in špranjo Temple Church. In njegova "koreografija" ter glasbeno odmerjanje tempa sta bila tako občutljiva, da se je vse, daleč od tega, da bi dišalo po trikih, zdelo, kot da se ne bi moglo zgoditi drugače.

Tallis in Pärt sta naravna sorodna duha: elizabetinec s svojo s svetlobo prežeto polifonijo, ki presega sočasne verske in politične nemire; Pärt s svojim močnim izčaranjem zvoka in tišine, ki kljubuje času in tiraniji.

Večer se je začel z razdalje zahodnih vrat, Holst Singers pa so se stisnjeni in utišani zbrali v Tallisovi zadržani If You Love Me, nato pa so se premaknili v bližnjo daljavo, ko se je glas vzpenjal nad glasom v binkoštni zgovornosti Loquebantur variis linguis.

Kratko orgelsko antifono je zaigral William Whitehead, medtem ko se je zbor tiho premikal od zahoda proti vzhodu in se umirjal za Pärtovih Seven Magnificat Antiphons. Popolna intonacija, popolna nemščina in iluzija gibanja v mirovanju, ko se je sedem atributov božje modrosti vzpelo do odmevnega vrhunca, ko je Davidov ključ odprl duhovno ječo. Layton je iz svojih pevcev izvabil zbrano intenzivnost, ki je žarela v visokem, jasnem zraku O Morning Star.
Pärtov Magnificat iz leta 1989 in Nunc dimittis iz leta 2001 sta Holst Singers povlekla nazaj proti zahodu in ko se je posamezen sopranski glas vzpel visoko nad skope teksture, so se zahodna vrata na stežaj odprla in Gloria se je razblinila v mraku.

Dve izvedbi Spem in alium sta prevladovali v drugi polovici, pri čemer je potujoče občinstvo pritegnilo samo telo zbora, navidez očarano v odmevu njegovih glasov. In vmes je bilo zbiranje ob oltarju, ko so moški glasovi Holst Singers udarjali enakomeren utrip Pärtovega De profundis ob dolgi odmev bobna, gonga in zvona.

Hilary Finch