Stephen Layton: Interview

Stephena Laytona je intervjuval Richard Morrison (The Times, 16. november 2007)

Mojster in poveljnik

Vsak otrok bi moral imeti priložnost peti, vztraja zborovski vrhovni mojster Stephen Layton

Jutri bo v Londonu slišati eno najbolj spektakularnih in spektakularno zahtevnih Händlovih zborovskih del. To je Israel in Egypt, veličastno razkošen prikaz – virtuozno napisan za osemglasni dvojni zbor in baročni big band, ki poleg trobent vključuje tri pozavne – nadlog, kug in raznih bolezni, ki so doletele Egipčane, ko so Izraelci znamenito pobegnili v svobodo čez Rdeče morje.

Danes se ga loteva malo amaterskih zborov, ki raje izbirajo varnejšo in tržno privlačnejšo možnost Händlovega Mesije. A Holst Singers, ki jutri nastopajo, niso običajen amaterski zbor. Kot poudarja njihov dirigent Stephen Layton, med 40 do 50 člani najdemo „ljudi, ki so na univerzi peli na visoki ravni in bi lahko celo naredili poklicno kariero kot pevci, a so se odločili zaslužiti pravi denar kot odvetniki ali kaj podobnega“.

Layton celo dvomi o rabi oznake „amaterski“ v tem kontekstu. „Res je, da denar ne menja lastnika,“ pravi. „A amaterski je malo grda beseda, kajne? Holst Singers predstavljajo angleško zborovsko tradicijo v njeni absolutni najboljši obliki. In če obstaja kakšna druga nacionalna tradicija neplačanih zborov, ki bi se kosala s kakovostjo britanske, bi rad vedel, kje je – ker bi jo rad slišal.“ Pod Laytonovim štirinajstletnim vodstvom je repertoar Holst Singers postal zelo eklektičen. To je bil zbor, ki je pred nekaj leti ostal budno vso noč, da je krstno izvedel izjemni osemurni zborovski ep Johna Tavenerja od mraka do zore, in ki zdaj utira pot britanskemu poznemu odkrivanju izjemno bogate in (na Zahodu) večinoma neznane zborovske dediščine baltskih držav.

Njegova naslednja plošča (načrtovana za izid pri Hyperionu spomladi) bo izpostavila veličastno izrazno in politično nabito zborovsko glasbo estonskega skladatelja Velja Tormisa.

Kot njegov zbor je tudi Layton nekaj izrednega. Čeprav je pravkar dopolnil 40 let, ima že skoraj legendaren sloves, zgrajen na brezkompromisno visokih standardih, ki jih zahteva od svojih zborov (vodi tudi poklicno skupino Polyphony, lani pa je postal glasbeni vodja Trinity Collegea v Cambridgeu z njegovim sijajnim kapelnim zborom). Njegova pozornost do podrobnosti je mikroskopska in obsedena. Tavenerjev celonočni ep je na primer načrtoval kot vojaško operacijo in sestavil obsežen seznam vstopov, izstopov in premikov za svoje zborovske sile med izvedbo.

A pridobil si je tudi določen sloves zaradi svojih ostrih metod vaj. „Da, znan sem po tem, da ne jemljem ujetnikov,“ prizna. V zborovskem svetu je odprta skrivnost (čeprav Layton diplomatsko vzdržuje diskretni molk o tem), da je vodstvo BBC pred dvema letoma ponudilo vodenje povsem poklicnega BBC Singers, nato pa jo odvzelo, ko se je soočilo z uporom prestrašenih pevcev samih.

Njegovo ozadje ga dela videti kot bistvo glasbenega aristokrata – deček v zboru katedrale v Winchestru, učenec v Etonu, orgelski štipendist na King's Collegeu v Cambridgeu, član kluba Athenaeum. A to je varljivo. Rodil se je v občinski soseski v Derbyju in osvojil vrsto glasbenih štipendij, ki so plačale šolnine za te slavne izobraževalne ustanove.

„Vse to se mi je zgodilo, ker sem kot majhen deček znal peti,“ pravi. „Nekdo me je slišal in rekel mojemu očetu: ‚Ste pomislili, da bi ga vpisali v katedralni zbor?‘ Seveda ni, ker ni bilo del njegovega življenjskega načrta zame, da bi zapustil občinsko sosesko in postal Etonec. Ko sem šel v pripravljalno šolo v Winchestru, sem prehod sprva težko prenašal: očitno sem govoril s severnim naglasom. A bil sem tako strasten za glasbo, da me je popolnoma prevzela. In ko sem šel v Eton, sem ugotovil, da mi igranje na orgle prinaša spoštovanje, četudi nisem bil kaj dober v nogometu.“

To morda pojasnjuje, zakaj Layton zdaj tako strastno govori o tem, da naj bi otroci iz vseh okolij dobili priložnost za pravo glasbeno izobraževanje. „Sam sem produkt tistega, čemur Američani pravijo meritokratično omogočanje,“ pravi, „in želim, da imajo tudi drugi take priložnosti.“ Priznava pa, da se „boleče zaveda“, da kandidati, ki jih zdaj ocenjuje za zborovske štipendije na Trinityju v Cambridgeu, „skoraj vedno prihajajo iz zasebnih šol, ker se žal petje ne dogaja v državnih šolah, potrebujete pa tudi vse tiste odličnice na A-levelih“. Kaj je torej rešitev?

„Univerze so zaključne šole zborovskega procesa,“ pravi. „Začetke moramo urediti pravilno. Rad bi videl, da katedrale po vsej deželi vsako soboto zjutraj na stežaj odprejo vrata in vodijo tečaje petja za stotine otrok iz vseh okolij – da jim dajo okusiti rabo glasu v teh velikih prostorih.“

Dobra zamisel. A zakaj dobro premožni oxbridški kolegiji ne zaženejo kolesa v svojih veličastnih kapelah?

Israel in Egypt bo v St John's Smith Square, London SWI (020-7222 1061), v soboto, 17. novembra 2007 ob 19. uri