Stanford: Choral Music

Zborovska tradicija v Angliji je zelo stara in odličnost zborov, ki izhajajo iz njenih kolidžev, ni več treba dokazovati. Od vladavine kraljice Viktorije (1837-1901) so številni skladatelji pisali zanje, predvsem za liturgijo anglikanske cerkve. Tak je primer sira Charlesa Villiersa Stanforda, plodovitega skladatelja, rojenega na Irskem, ki je bil organist na Trinity College v Cambridgeu, pa tudi zborovodja (The Bach Choir) in pedagog (Royal College of Music).

Čeprav ga je v začetku 20. stoletja zasenčil skoraj sodobnik Edward Elgar, je vendarle imel določen vpliv na angleško glasbo in med njegovimi učenci so bili Ralph Vaughan Williams, Gustav Holst, Arthur Bliss in Herbert Howells. Program, dokaj raznolik po duhu in po zvrsti izvedenih skladb, izmenjuje anthems, services in latinske motete, spremljane zdaj na velike orgle katedrale v Herefordu, z dodanimi trobili (Te Deum op. 115 in St Patrick’s Breastplate), zdaj a cappella (zlasti Three Motets op. 38 in očarljivi Magnificat za dvojni zbor op. 164). Čeprav se ta sakralni repertoar v Združenem kraljestvu že dolgo izvaja v cerkvah in snema, ostaja na drugi strani Rokavskega preliva skoraj neznan. Čeprav ni v pravem pomenu revolucionarna, Stanfordova glasba kljub temu premore izrazno moč, ki jo mladi pevci iz Trinity College Cambridge pod vodstvom Stephena Laytona, današnjega vodje tega ansambla od leta 2006, tu sicer zelo dobro prikažejo. Zbor dobro izrazi slovesnost, pa tudi dramatični vidik in zbranost izbranih del ter ponudi lep vpogled v Stanfordov talent za zborovski repertoar. Nedvomno vrhunska izdaja za (ponovno) odkritje te estetike, lastne anglikanski liturgiji konca 19. in začetka 20. stoletja.

Jean-Baptiste de La Taille