Stanford: Choral Music

Angleži skrbijo za svoje skladatelje tudi po njihovi smrti, pri čemer se različne angleške založbe ne pustijo prehiteti. Število CD-jev na tem področju je medtem že neštevno. Zdaj Hyperion spet prihaja z izredno lepo pridobitvijo: zborovska dela Sira Charlesa Villiersa Stanforda (1852–1924) v izvedbi zbora in trobilnega ansambla Trinity College v Cambridgeu ter organistov Owaina Parka in Alexandra Hamiltona, ki jih vodi trdna roka dirigenta Stephena Laytona.

Stanford tradicionalist, saj njegova glasba trdno stoji v angleški romantični tradiciji. V tem pogledu se lepo uvršča v vrsto Parryja, Elgarja in Waltona. Torej ne novotar, a vendarle skladatelj, ki je znal ravnati z melodijo in dobro instrumentirati. Da so njegove skladbe kmalu po njegovi smrti izginile izpred oči, je zagotovo povezano z njegovim konservativnim slogom, a ne smemo pozabiti, da je kot kritičen učitelj skladateljem, kot so Gustav Holst, Ralph Vaughan Williams, Frank Bridge in Arthur Bliss, privzgojil številne spretnosti skladateljskega poklica in si že samo zato zasluži dostojno mesto v britanski glasbeni zgodovini. Irec z daleč ne lahkim značajem, ostrega sodila, po čigar „It won't do, me boy, it won't do“ je moralo marsikateremu skladatelju v nastajanju skoraj past srce v hlače. Mojster svojega poklica pur sang, a takšen, ki ga je bolj vleklo k nemški romantiki kot k novim glasbenim panoramam. Tudi trdo delaven, ki je komponiral v vseh mogočih zvrsteh, ustvaril več kot dvesto del in vmes vendarle našel dovolj časa za poučevanje. Založbi Chandos in Naxos sta veliko njegovega dela izdali na CD-jih, tudi Hyperion je medtem prispeval svoj delež. Tako sem pred kratkim recenziral izbor Stanfordovih préludes za klavir solo (klikni tukaj).

Tudi zborovska in orgelska dela na tem CD-ju sodijo v to angleško romantično tradicijo. Kontrastne evokacije nam kažejo tako „zgodnjega“ kot poznejšega Stanforda, obsežna spremna beseda Jeremyja Dibbleja pa ljubitelja pripelje zelo blizu skladatelju in njegovemu delu. Da je izvedba v razredu zase, je enako zgovorno kot dejstvo, da se z nje, tako rekoč, cedi globoko zakoreninjena britanska zborovska tradicija. Boljšega res ni mogoče dobiti.

Aart van der Wal