GRAMOPHONE EDITOR'S CHOICE, JULIJ 2017

Če plošča sakralne viktorijanske glasbe prikliče podobe rokavic iz jagnječje kože in »še malo čaja, gospod župnik«, potem je to posnetek, ki jih bo za vedno pregnal. Skodelice za čaj se razbijejo skupaj z ozkosrčno liturgično spodobnostjo na posnetku, ki ta repertoar znova osvoji kot polnokrven krščanski bojni krik, kar v resnici je.

Posnetkov Stanfordovih velikih zborovskih antifon ne manjka, a če ima kateri zbor upravičenje, da se jim vrne, je to Trinity Cambridge. Mnoga Stanfordova dela so bila napisana za kapelo, kjer je bil organist, in poslušanje skladb, kot so Three Latin Motets, izvedenih in situ, doda dodatno raven zanimanja. Poslušati spremljana dela, posneta v katedrali v Herefordu skupaj z mogočimi orglami Father Willis, je bonus.

Začnemo v Herefordu, s senzacionalno (v najpristnejšem pomenu) izvedbo For lo! I raise up. Laytonov zbor z lahkoto jaha na valovih orgelskega parta (igra ga Owain Park), prinaša retorično jasnost barvitemu besedilu iz Habakuka in izčrpa vso dramatično možnost epizodnih kontrastov antifone. Drama je v ospredju tudi v Lighten our darkness in Stanfordovem veselem Bachovem poklonu v obliki Magnificata, katerega spreminjajoča se razpoloženja in teksture so v tej sapo jemajoči izvedbi jasno začrtana. Prav pri delih, kot so ta, Laytonov mešani zbor (z enim najbolj polnih zgornjih glasov med zbori oxbridških kolegijev) resnično zmaga v primerjavi s konkurenčnimi posnetki zborovskih ustanov St John's in New Collegea z njunimi dečjimi zgornjimi glasovi.

Ljubki Three Latin Motets se pojavijo čisto, s čim manj izumetničenosti. „Justorum animae“ je naravnost stvaren, „Beati quorum via“ pa je občutljiv, a nikoli slabokrven. Layton celo uspe ohraniti sentimentalnost na distanci skozi O for a closer walk with God in precej medel Benedictus v C-duru. Z jemanjem glasbe resno, z obravnavo s spoštovanjem, a ne z oboževanjem, ji daje svežino, preračunano, da razoroži celo najzagrizenejše glasbene nevernike.

Alexandra Coghlan