St John Passion at St John's Smith Square: review, The Arts Desk

St John Passion, Polyphony, OAE, Layton, St John's Smith Square, kritika – kljubovalna izvedba na novo razkrije Bachovo mojstrovino.

Vsaka priložnost izkoriščena, da se poudarijo razdrapana čustva v besedilu in glasbi.

Nemir in vznemirjenost izdaje sta bila otipljiva od prve besede v tej elektrizirajoči izvedbi Janezovega pasijona, ki je Bachov radikalni prikaz velikonočne zgodbe opremila s pretresljivo nujnostjo. Delo bo naslednje leto staro 300 let, vendar je ta veliko petkova izvedba zbora Polyphony – stalnica v St John's Smith Square nekoliko manj let – podala različico, tako svežo in vznemirljivo, kot da bi se križanje zgodilo včeraj.

Za to je bil v nemajhni meri zaslužen Nick Pritchard (na sliki spodaj), ki je kot Evangelist zgodbo pripovedoval z živahnostjo, ki je namigovala, da dejstva odkriva med petjem. Pritchard je to vlogo mednarodno izvajal tako v Matejevem kot Janezovem pasijonu in njegove izkušnje so vidne; opazovanje njegovega obraza in poslušanje nians v njegovem glasu je bilo kot gledanje poročila CNN z neskončno boljšo glasbo.

Stephen Layton je dirigiral tako zboru Polyphony kot Orchestra of the Age of Enlightenment za to razburljivo popoldne, v katerem je uvodni stavek zvenel kot nastajajoča nevihta. Sprva je zvenel oddaljeno in nekoliko razdrapano, potem pa je prvi »Herr« prišel z močjo udara strele in elektrika se je začela razkrivati.

Janezov pasijon je znano mešanica besedil, ki združuje Lutrov prevod poglavij 18 in 19 iz Janezovega evangelija z nekaj odlomki iz Matejevega evangelija, posutimi s psalmom 8 in kančkom pasijonske poezije. Zanimivo je torej preučiti, kaj natanko je želel Bach poudariti v svoji prvi obsežni upodobitvi velikonočne zgodbe. Morda ni presenetljivo – glede na to, kako razdraženo je bilo njegovo lastno poklicno življenje – da je poudarek tako močno na izdajstvu in nezanesljivosti tistih, ki obkrožajo Kristusa.

Layton ni zamudil nobene priložnosti, da bi poudaril razdrapana čustva v besedilu in glasbi, bodisi z Beethovna vrednimi prehodi iz piana v sforzando v dinamiki bodisi z zlovešče poudarjenimi soglasniki. V tistem prvem zboru smo slišali naraščajoče sikanje, ko so se zborovci naslonili na dvojni »s« – oziroma »eszett« – v »grössten«. Veliko pozneje, ko je množica protestirala, da nima kralja razen cesarja, so »k«-ji rezali zrak, »Wir haben keinen König denn den Kaiser«.

Vznemirjenost se je pokazala tudi v fraziranju: ko je mezzosopranistka Helen Charlston podala svojo lepo in inteligentno izvedbo »Von den Stricken meiner Sünden«, je bila orkestrska spremljava kljubovalno odmaknjena. Skozi celotno izvedbo so se premori med besedami pogosto zdeli enako pomembni kot besede same. V zboru »Who was it, Lord, did smite thee?" (»Wer hat dich so geschlagen?«) so bile med vsako podobo pretirane vrzeli, vse do dramatičnega rallentanda v zadnji vrstici o »the host of torments that thou bore«. To je poleg večje jasnosti besedila povzročilo tudi hrapavejšo teksturo in zagotovilo, da kljub poznanosti zgodbe naša ušesa nikoli niso otopela za sporočilo, ki ga je prenašala.

Basbaritonist James Rutherford je bil impozanten Jezus; v nekaterih pogledih skoraj preveč grozljiv, težko je bilo predstavljati si, kako se ga je kdorkoli drznil soočiti. Čeprav mu je čudovito parirala mučeni Pilat Ashleyja Richesa, tako prepričljivo potrt, ko je množica izbrala izpustitev Baraba namesto Jezusa, da ste se za trenutek vprašali, ali bo sploh dopustil križanje.

Bilo je nekaj primerov, ko izvedbe niso povsem ustrezale moči besedila in glasbe. Na nekaj mestih so trenutna intonacijska omahovanja motila dramatično napetost. Na drugem mestu tenor Ruairija Bowena, čeprav nedvomno lep, ni dosegel čustvenih višin, ki jih nakazuje besedilo »Erwäge, wie sein blutgefärbte Rucken/in allen Stücken dem Himmel gliche geht!« (»Imagine, that his blood-bespattered body/in every member is part of Heaven above«).

Kajti ne gre, kot so nekateri kritiki opozorili, le za dramo in nemir, temveč tudi za kozmičnega Kristusa, ki umre in vstane ter s seboj prinese vizijo večnega življenja. Ta interpretacija je bila fantastična v ostri disekciji najtežjih čustev dela. Vendar je pomembno priklicati tudi njegove bolj presežne vidike, od nebeških do apokaliptičnih.

Spet je bil Pritchard tisti, ki je ta razpon zajel brez truda; nenazadnje v opisu, kako se je zemlja stresla (»die Erde erbebete«) po Kristusovi smrti. Tudi Riches se je dvignil na priložnost v svojem začudenem spraševanju, ali je zdaj, ko je Kristus mrtev, sam večno prost smrti, »bin ich vom Sterben frei gemacht?«

Zdaj, ko je bilo drame konec, je Layton dovolil, da fraziranje v zboru »Rest well, beloved, sweetly sleeping« (»Ruht wohl, ihr heiligen Gebeine«) teče bolj lirično. Nato smo se za izvrstni sklepni koral vrnili k premišljenemu, teksturiranemu napredovanju, ki ga je naposled zasenčil svetel crescendo, ki je označil tako konec kot vzpon v nebesa.

Rachel Halliburton, The Arts Desk