St John Passion at St John's Smith Square: 5 star review, The Guardian

Kritika St John Passion – Polyphony in OAE podata izjemno, živo izvedbo.

Izjemno ganljiv Bachov pasijon je vseboval intenzivnost, sijaj in, v izvedbi Nicka Pritcharda, najlepšo živo izvedbo evangelista, kar jo je ta kritik slišal.

Vsakoletna izvedba Bachovega St John Passion Stephena Laytona z njegovim zborom Polyphony in Orchestra of the Age of Enlightenment je že dolgo uveljavljena kot veliko-petkova tradicija v klasičnem koledarju. Treba je poudariti, da nikoli ni bila stvar rutine, temveč redno vračanje k eni od velikih pobožnih mojstrovin z namenom, da jo ponovno premislijo od začetka. Letošnja izvedba je bila izjemna v marsikaterem pogledu.

Laytonova interpretacija je bila zakoreninjena v skrbnem uravnavanju razmerja med pripovedjo in razmišljanjem; ton je nastavila z vrtinčastimi figuracijami in vztrajnimi pulzi uvodnega zbora, nato pa je napredovala s tiho intenzivnostjo, ki je med razvojem dela postopoma rasla kot en sam čustveni lok. Tako igranje kot zborovsko petje sta bila bogata s podrobnostmi. Pihala so izmenično ihtela in tolažila. Godala so ukazovala in žalovala. Obligati, lepo izvedeni, so opomnili, da solisti, ki izražajo svojo žalost, na koncu nikoli niso sami. Polyphony, ki je v Bachu zgleden, je z besedilom naredil toliko kot z vokalnimi linijami in poskrbel, da se je vsaka beseda zabeležila tako v koralih kot v zapletenem kontrapunktu, silovito upodobil zahteve množice po Jezusovi smrti in globoko ganil, ko se žalost ob koncu spremeni v upanje.

Solisti so bili prav tako odlični. Nick Pritchard je kot evangelist pel na pamet, v najlepši izvedbi vloge, kar sem jih slišal v živo, in nas je z izjemno živostjo vodil skozi pripoved, pozoren na vsako spremembo razpoloženja in besedne intonacije. James Rutherford je bil odkritosrčen Jezus, ki je odločno stopil nasproti vznemirjenemu, spraševalnemu Pilatu Ashleyja Richesa. Riches je prevzel tudi basovske arije, nujen, a vzhičen v Eilt, ihr angefochtnen Seelen, in je dovolil, da se Mein teurer Heiland razgrne z resno zgovornostjo. Tenorist Ruairi Bowen je v Ach, mein Sinn zvenel nagonsko in je naredil lepe stvari z Erwäge, eno najzahtevnejših arij v Bachovem opusu. Mezzosopranistka Helen Charlston je Es ist vollbracht! zapela z bogatim tonom in žalujočim dostojanstvom. Sopranistka je bila Rowan Pierce, njen glas kot bliskavica srebra, vseskozi sijoč. Odlično, vse skupaj, in pogosto naravnost izjemno ganljivo.

Tim Ashley, The Guardian