St John Passion at St John's Smith Square: 5 star review, Bachtrack

Bachov Janezov pasijon se začne z veličastno 14-taktno instrumentalno predigro, v kateri sta njen gonilni šestnajstinski ritem in trki oboj in flavt prav tako vznemirljiva kot dogodki na Golgoti, o katerih bo kmalu pripovedovano. Če trki iz Orchestra of the Age of Enlightenment niso meketali in grizli, kot bi lahko, je bilo to morda zato, ker je dirigent Stephen Layton hitel skozi Bachovo ganljivo g-molovo turbulenco proti njenemu harmonskemu cilju, prvemu mogočemu vzklikanju »Herr!«.

Od tega osupljivega vstopa naprej je bil Polyphony, Laytonov vedno impresivni zbor, odličen. Dirigent in zbor sta zbore in korale predstavila zelo lepo, posebej impresivna pa sta bila v odsekih »turba«, ki so najbližje operi, kar jo je Bach kdaj napisal. Drama v Laytonovih rokah nikoli ni popustila, še posebej intenzivna pa je postala v daljšem drugem delu, ko je nasprotovanje maščevalne množice prikazano v raznolikih glasbenih izmenjavah.

Evangelist Nick Pritchard je postal eden najboljših v tem natrpanem poklicu, vedno drži zaprt izvod partiture, nedvomno zato, da pokaže, da je tu, da pripoveduje dogodke, ki bodo izpolnili preroštva v Knjigi. Njegovo petje je imelo prepričljivo avtoriteto in patos ter lep ton. Šele ko se ob križu pojavi Marija, je čustvo postalo, no, malce marijansko.

James Rutherford je vlogi Jezusa prinesel vso resnost, s katero je obdaril Wagnerjeva Wotana in Hansa Sachsa, ki oba storita osebne žrtve v dobro drugih; morda Bachov pasijon ni takšen preskok. Njegovo vokalno dostojanstvo je odločilna kakovost, ki jo je prinesel v vlogo, skozi vso izvedbo in nenazadnje v prizorih s Pilatom.

Solisti so tvorili močno mlado ekipo, morda tako dobro, kot jo je dandanes mogoče sestaviti. Svežina glasu je vedno dobrodošla pri najbolj znanih delih, ko nihče ni utrujen od preveč zaporednih sezon Mesij in pasijonov. Helen Charlston je označena kot mezzosopranistka, a v svojih točkah zveni kot pravi alt. »Es ist vollbracht« je imel vso čustveno težo, ki jo prinaša tak glas, in mu je ves čas močno pomagal violončelo Andrewa Skidmora in viola da gamba Kate Conway. Sladki toni in sladkozvočno fraziranje sopranistke Rowan Pierce so ustvarili dober kontrast in se idealno ujeli z obema flavtama v »Ich folge dir«.

Basist Ashley Riches je bil dominanten v vsem, kar je Bach zahteval od njega. Kot Pilat je bil glas razuma, čeprav občasno razdražen. Njegov arioso »Betratchte meine Seel'«, s tako počasnim tempom, kot ga je zahteval večer, je bil izvrstno zadržan, njegove točke z zborom pa dobro vključene. Tenorist Ruairi Bowen je še eden, ki ga je vredno spremljati, s plemenitim zvokom in precejšnjo spretnostjo: kotne linije v »Ach mein Sinn« mu niso povzročale nobenih težav.

OAE in Polyphony nadaljujeta tradicijo, ki jo obe skupini prinašata temu največjemu delu evropskega baroka. Priznavam, da mnogi Matejev pasijon imajo za večje delo, a z Janezovim pasijonom v tako prepričljivi izvedbi, podanim brez odmora, sem priča na Golgoti, v strahu pred tem, kar prihaja. Ali pa sem v lajpciški Nikolaikirche na veliki petek 1724 in poslušam to vznemirljivo novo delo našega novega kantorja – in se bojim, kaj prihaja. Pa naj me obdajajo svetilke in orožje ali glasbeniki in sovernikov, sem globoko vpleten. Pri velikem Matejevem pasijonu pa sem lahko vedno le poslušalec.

*

Roy Westbrook, Bachtrack

»Drama v Laytonovih rokah nikoli ni popustila«

Ocenjeno v St John's Smith Square, London, 7. aprila 2023

Spored

Bach, Janezov pasijon, BWV245

Izvajalci

Polyphony

Orchestra of the Age of Enlightenment

Stephen Layton, dirigent

Nick Pritchard, tenor

James Rutherford, bas

Rowan Pierce, sopran

Helen Charlston, mezzosopran

Ruairi Bowen, tenor

Ashley Riches, bas