Schnittke: Holst Singers

Vzvišeni odmevi skozi vzpenjajoči se prostor

Bil je spored vzpenjajoče se ambicioznosti zbora Holst Singers: pet vnetih svetih zborovskih skladb Antona Brucknerja, nato nič manj intenzivna uglasbitev svetopisemskih besedil njegovega sodobnika Johannesa Brahmsa. In za konec sodobna uglasbitev veličastnega latinskega requiema, ki vzbudi trepet strahospoštovanja celo pri najtrdovratnejšem nevernem.

Tak spored bi lahko propadel. Ni lahko občinstva vreči na tako visoko raven intenzivnosti in ga tam zadržati skoraj dve uri. A Holst Singers so jim to čudovito uspeli izpeljati.

Zbor ni velik, a zvok, ki ga ustvarja, je ogromen, saj vsakemu akordu vzpenjajoči se prostori cerkve Temple Church dodajo odmevajoče zvenenje. Ogromnost ni zgolj stvar moči, gre za popolno osredotočenost in natančnost.

Vneti kromatizmi Brucknerjeve skladbe Christus Factus Est so bili nezmotljivo intonančno čisti, prav tako vijugasti, pokorniški napevi Brahmsovega velikega in redko slišanega moteta Warum ist das Licht gegeben (Jobovo mučno vprašanje „Zakaj smo rojeni, da vidimo luč?“). Doživetje je tako preplavljajoče naredila obsežna tonska paleta petja, ki je segala od sijaja, od katerega so zazvenele same kamenite stene, do najintimnejše podrobnosti.

Vse to so nadzorovale nezmotljive, izrazne roke dirigenta Stephena Laytona, ki je zagotovo eden najboljših glasbenikov, kar jih imamo. Nič ne uide njegovi pozornosti, a pozornost do drobnih podrobnosti nikoli ne učinkuje pretirano natančno, ker ima Layton vedno pred očmi širšo sliko.

Sklepna skladba je bila najzahtevnejša od vseh. Schnittkejev Requiem izraža duhovno izkoreninjenost z najskrajnejšimi sredstvi, pri čemer so mučeni glasovni napevi zbora postavljeni v ostro, škripajoče disonančno nasprotje s spremljajočimi tolkali, orglami in trobili.

A težave niso zgolj tehnične. Schnittke svojo glasbo primerno opisuje kot „polistilistično“, in bili so trenutki pod-Carmine Burane in pod-Stravinskega, ob katerih so se mi zvile prsti na nogah. A s pomenljivimi preprostostmi Benedictusa se je skladba čudežno odrešila in do konca sem mislil, da sem slišal mojstrovino.

Tisti skrivnostni sklepni akord je zaznamoval tudi konec potovanja: od sijočih gotovosti Brucknerja prek težko pridobljene tolažbe Brahmsa do skrajno sodobne tesnobe Schnittkeja, ki potrebuje vero, a je ne more najti.

Bil je redek primer vzvišenega muziciranja, ki odpre vrata globini, ki je bila več kot glasbena.

Ivan Hewett