Schnittke: Choir Concerto & Minnesang

Tisti, ki poznajo Schnittkeja kot mojstra grotesknega, cenenega ali avantgardnega, bi bili ob poslušanju te zgoščenke enako presenečeni kot njegovi podporniki v sovjetski dobi, ko se je leta 1981 prvič pojavil ta veličastni koncert za zbor. A ruski umetniki, tudi nevernejši, so vedno črpali navdih iz pravoslavne tradicije in malokdo, ki pozna Liturgijo sv. Janeza Zlatoustega Tchaikovskega ali zgodbo Študent Chekhova, bi zanikal, da so pod njenim vplivom dosegli najvišje vrhove navdiha. Schnittke, silno priljubljen v svoji domovini, se je zdel, da nagovarja globoko psihološko potrebo ruskega ljudstva, ki je v sovjetskih časih ni bilo mogoče običajno izraziti ali razrešiti. Da bi Schnittkejevo raziskovanje ruskega duha našlo zborovski izhod v pravoslavni tradiciji, ob premisleku za nazaj ne bi smelo presenečati.
Schnittke si je dovolil svoboščine, ki jih manj nadarjenim skladateljem ne bi odpustili (številna njegova orkestrska dela vsebujejo električne kitare predvsem, trdim, ker so bile nezaželene). K temu sodi tudi religiozno besedilo tega Concerto For Mixed Chorus, povzeto iz spisov armenskega meniha iz desetega stoletja Grigorja Narekatsija. Besedila so osupljivo lepa, celo v prevodu, glas pobožnosti ene najstarejših krščanskih skupnosti na svetu. Schnittkejevo modalno pisanje je preprosto, izjemno izrazno in odločno rusko. Nekateri so izrazili pomisleke glede kakovosti tega koncerta, večinoma zaradi nespremenljive teksture, a le malokdo se ne odzove na njegovo ogromno moč in brez dvoma ga imenujem mojstrovina. Part in Taverner zvenita kot majhna dečka ob delu, ki raziskuje resnične duhovne globine.

Holst Singers, neprofesionalni zbor iz Londona, so opravili odlično delo. Nimajo avtoritete različice Svetlanova (ki je dal krstno izvedbo) pri založbi Chandos, a pojejo čudovito. Imajo lep, hladen zvok v najboljši britanski tradiciji, globoki basi pa prikličejo nekaj veličastnih zvokov. Sumim, da izgovorjava ruščine ni popolna, a ob tako gostih teksturah koncerta to ni ovira, ki bi skrbela večino poslušalcev.

Dopolnila ne dosegajo takšnih višin. Voices of Nature je eno tistih skromnih del, ki jih je Schnittke občasno ustvaril. Za vibrafon in zbor brez besed se zdi, da ne počne kaj dosti, in se ne vtisne v spomin, a zveni lepo.

Minnesang je veliko bolj zemeljsko in zapleteno delo, ki raziskuje zapuščino srednjeveških nemških minnesängerjev, aristokratskih predhodnikov mojstrskih pevcev. Uglasbuje srednjeveško nemško besedilo o ljubezni, čeprav Schnittke besede obravnava povsem fonetično in trdi, da pomen ni pomemben. Je spretno delo, ki gradi zanimive teksture v crescendih, čeprav se nikoli ne zdi posebej pomembno.

Ta plošča je silno dobrodošla. Zvok skladatelja pod jarmom komunizma, ki skuša raziskovati duhovne zadeve, čeprav mu je prepovedano pisati izrecno pobožno glasbo, je fascinanten in navsezadnje dvigajoč.

Aidan Twomey