Rutter: Requiem

Hyperion je z diskom John Rutterju naredil čast, in on njim. Requiem, pri vseh svojih priznanih vplivih, deluje kot skladna celota. Ob premišljenem izmenjevanju temnih in svetlih tekstur prevladuje optimizem, a nikoli prisladen. To je Requiem brez »Dies Irae«; tihi timpani zazvenijo kot opozorilo v »Agnus«, besedilo pogrebnega obreda »Man that is born« pa prinaša pomiritev s smrtjo: toda srečanje je mirno in zato ne površno.

Čelo, rog, flavta, harfa in Rosa Mannion, čudovita v srednji legi kot tudi v izvrstnem dvigajočem se sklepu Pie Jesu, povzdigujejo to prvovrstno bournemouthsko ponudbo. Polyphony skozi vse delo vnašajo skrbno ravnovesje in intonacijo. Med desetimi radodarnimi dodatki bi dodaten posnetek morda pomagal povzdigniti dve nekoliko bolj vsakdanji skladbi ali popraviti kak zabrisan končni soglasnik. Madrigalska uglasbitev, Draw on Sweet Night in Hymn to the Creator (Tavener se vabljivo razvija v Poulenca) so prvovrstni. Producent Mark Brown dela čudeže s Hyperionovim uravnoteženjem.

Roderick Dunnet