Rutter: Requiem

Zdi se zgrešeno, da bi v nujno kratki kritiki ustvarjali skrivnost ali pokoro tam, kjer je v bistvu vse užitek. V svojih kratkih uvodnih opombah John Rutter zelo odkrito govori o svojem položaju: »Že zdavnaj sem ugotovil, da če glasba skladatelja začne doseči preveč ljudi, jo kmalu napadejo tisti, ki bi raje imeli nestrokovno javnost držano na razdalji« in (o Requiemu) »Mislim, da bodo nekateri občutek tolažbe in uteho v njem našli plitka, a to sem mislil takrat, ko sem ga napisal, v senci lastne izgube.« Osebni element v obeh stavkih je povsem sprejemljiv in razumljiv, vendar nekaj ni povsem pošteno povedano. Če bi beseda »plitko« lahko bila relevantna, ni nujno, da se nanaša na »tolažbo in uteho« (morda bi se lahko nanašala na samo glasbo); in če je delo razmeroma priljubljenega skladatelja res »napadeno«, to morda ni povsem iz želje po ekskluzivnosti. A poskusimo vprašanje sami zastaviti naravnost. Tu je glasba, fino izdelana, napisana z ljubeznijo do umetnosti in posebno skrbjo za zborovski zvok. Je melodična, ne da bi bila vsakdanja, harmonsko bogata, ne da bi bila lepljiva, moderna na ljubek način otroka, ki odrašča odziven na novosti, a noče brcati starejših po zobeh. Daje nam, v veliki meri, željo našega srca: poslušamo in rečemo »Ah, ja!« in z napol predvideno zadovoljstvom »Ja, seveda! Čudovito!« A je v preveč domačem odnosu z željami našega srca, jih ne razširja ali nas ne preseneti, da bi spoznali, da so bile globlje in subtilnejše, kot smo mislili.

To je neke vrste previdno uživanje v spominjanem okusu, ki bi mu lahko brez opaznega premora predali: ena točka vodi k drugi in preden se zavemo, je prijetna ura mimo. Sam Requiem traja 36 minut; druge skladbe segajo od manj kot dveh minut do nekaj več kot šestih. Večina jih je brez spremljave in kaže zbor s 25 glasovi kot še eno tistih strokovnih skupin samozavestnih in nadarjenih profesionalcev, ki sodijo med glavne okraske sodobnega glasbenega življenja. Njihova zmožnost virtuoznega zbora je preizkušena v Cantate Domino in Choral Fanfare, a Rutter piše za prave pevce (ne le pevce-glasbenike) in njihov ton je vedno čudovit. Rosa Mannion in Libby Crabtree sta odlični solistki, prav tako trije inštrumentalisti, imenovani v spremni knjižici. V delih s spremljavo je ravnotežje med pevci in instrumentalisti dobro odmerjeno, knjižica pa je izdelana z Hyperionovim običajnim dobrim okusom in uslužnostjo.