Rutter: Requiem

Malokateri oboževalec Johna Rutterja bo brez skladateljevega lastnega posnetka njegovega Requiema z ansamblom Collegium. A glede na ogromno in razširjeno priljubljenost skladbe se bodo alternativne različice, kot je ta, nujno množile. Duhovna pesem „Out of the Deep“ z vodilnim violončelom raziskuje globlje vode kot neškodljivi uvodni stavek, a obe sta očarljivo zapeti z dosledno dobro uravnoteženimi glasovi. Rutterjeva instrumentacija nedvomno pomaga dvigniti skladbo, subtilna pihala in tolkala orkestra iz Bournemoutha pa so očarljiva. Rosa Mannion ima ravno pravi glas: pristen, neafektirano lep in brez sentimentalnosti. Celo prehodi v slogu Durufléja delujejo neafektirano – nikoli lepljivo – in nagajivo brittnovski Sanctus se leskeče. Temni Agnus Dei je zmaga.

Torej ne zgolj Gebrauchsmusik, temveč v celoti lepa skladba (Lux aeterna bi bila skorajda lahko Parry). Je inteligentno teksturirana in posebej dobro prilagojena zasedbi, katere zadržanost in odsotnost razmršenih robov je tu užitek. Le občasno posnetek na vrhuncih razkrije le nekaj popačenja. Kdo potrebuje „razpoloženjsko“ glasbo velikih založb, ko je preprost zglajen dragulj, kot je ta, dosledno desetkrat boljši?

Na plošči je še deset drugih Rutterjevih skladb: njihovi slogi segajo od pod-Tavenerja prek pod-Walforda Daviesa do pod-bleda, a vse so briljantno obvladane. Izstopata dva čudovito besedilno oblikovana madrigala. Ta plošča enega skladatelja je užitek.

Roderic Dunnett