Rutter: Gloria

Kot dokazujeta Rutter-Gloria in druga sakralna glasba, je John Rutter tisto, kar nastane, če v skledi zmešaš nekaj Fauréja, Waltona, Brittna in ščepec Sondheima ter počasi dušiš. To ni recept za verodostojnost v prvih vrstah sodobne glasbe. A kot se pogosto zgodi pri skladateljih, ki iščejo navdih povsod, se izkaže, da je rezultat nenavadno oseben. Rutter piše z elegantnostjo in jasnostjo ter melodičnim darom, ki natančno ustreza njegovemu namenu, to pa je skoraj vedno zborovska glasba. To je druga plošča, ki jo je izjemni profesionalni zbor Stephena Laytona, Polyphony, posvetil njegovemu delu. Skladbe tu so nižjega kova kot na prvi Choral Works, a zanimive po izstopajoči, makaronski priredbi besedila Francisa Quarlesa »I my Best-Beloved’s am« in po obsedajoči lepoti svetopisemskega »To everything there is a season«. Težko je ne uživati v golem, nesramnem bravurju tega, kako Gloria prekaša Waltona. Poslušati to glasbo pomeni razumeti, kako je Rutter dejansko postal hišni skladatelj anglikanskega občestva.

Michael White