Roberts and Jóhannsson: Now the Hero

Sto let po koncu prve svetovne vojne, vojne, ki naj bi končala vse vojne, oboroženi spopadi po svetu še naprej terjajo milijone življenj. Z veččutnim, veččasovnim imerzivnim gledališčem Now the Hero / Nawr yr Arwr Marca Reesa močno obeležuje padle s klicem: »Spominjanje ni dovolj«.

To izjemno ambiciozno delo, ki ga je naročil 14-18 Now, navdihujejo umetniška dela Franka Brangwyna v čast žrtvam narodov britanskega imperija; umetniška dela, ki jih je zavrnil House of Lords in so shranjena v Brangwyn Hall v Swanseaju, v katerem in okoli katerega je drama uprizorjena, od morske obale do stolpa z uro, prek ulične promenade in javne kuhinje.

Je močna mešanica tihe zamišljenosti in spektakularnih prizorov, v katerih so poezijo, glasbo in instalacijsko umetnost uravnotežili prizori vsebinsko neposredne simbolike in ogorčenega agitpropa. Ženske, moški in otroci dobijo glas v tabloju, ki jih je zašila aktivistka iz Greenham Common Eddie Ladd; izjemna, neustrašna prisotnost, ki dokazuje, da ima mirovniški protest svoje junaštvo.

Trije vojaki iz treh obdobij, keltskega, velike vojne in sodobnega, izstopijo iz morja ob besedah iz Y Gododdin in drugih; starodavna valižanska bojna pesem, ki ji libretist Owen Sheers v osrednjem Requiem Owena Morgana Robertsa daje nadaljnji, živ sodoben odmev. Medtem ko Polyphony Steven [sic] Laytona poje, tudi v spomin na umrlega sodelavca Johana Johannssona, se Brangwynove okoliške plošče stopijo v jarke krvavih drobovij, v katerih mladi moški počasi izdihujejo.

V osupljivem finalu Ladd z nadnaravno mirnim, zunanjim sprehodom po stolpu z uro govori o izgubljenih generacijah, medtem ko zvon enkrat odzvoni za vsako desetletje od leta 1918. In nakazuje, da se bo čas za žrtve vojne grozovito še naprej ustavljal, dokler se ne ustavi sama vojna.

Ocenila Steph Power