Poulenc: Half Monk - Half Rascal

Kritik Claude Rostand je leta 1950 prvi uporabil frazo „moine ou voyou“ za opis Francisa Poulenca. Tu je prevedena kot „Half Monk/Half Rascal“ (pol menih, pol porednež), in čeprav je „moine“ vsekakor menih, bi „voyou“ zlahka lahko bil bolj neprijeten značaj kot „porednež“. Rostand je želel opozoriti na polarnost med Poulencovo vdano katoliško vero in drugimi vidiki njegovega značaja. Vzdevek se je prijel, a ne bi smeli pretiravati z njim. Ne mislim, da je imel Poulenc kaj več dvojne osebnosti kot mnogi drugi skladatelji; niti, pravzaprav, kot vi ali jaz. In čeprav je to precej lepa prodajna točka, lahko uživate v sakralni in posvetni glasbi na tej izvrstni plošči, ne da bi menihu ali poredežu namenili drugo misel. Res je izvrstna plošča, ena najboljših zbirk Poulencove zborovske glasbe brez spremljave, kar sem jih slišal. Program večino časa drži spola – ali vsaj glasova – ločena. Quatre petites prières za moške glasove, od katerih najdaljša traja le malo več kot dve minuti, so popolni primeri Poulencove melodične spretnosti. Še posebej tretja, z dokaj zamotanim besedilom, je tako očarljiva, da Gospod komaj ne bi mogel slišati globine občutka za besedami in toni. Tu je lepo zapeta; tiho petje je popolno, a bi lahko trdili, da Layton svojim pevcem v glasnejših odlomkih tako kratkega in drobnega dela pusti nekoliko preveč proste vajeti. Intonacija je popolnoma brezhibna, vokalno zlitje je popolno. Tudi besede so zelo jasne, le tu in tam kak samoglasnik, zlasti na koncu besed, kot sta „puisque“ ali „l'éternité“, izda, da to niso naravni govorci francoščine. Laudes de Saint Antoine, prav tako za moške glasove, prebiva v bolj strogem svetu, kot morda ustreza latinskim besedilom in precej robustnejšim sporočilom v njih. Prejšnje pripombe o petju veljajo tudi tu in pravzaprav skozi vso zbirko, le ob nečem, kar zveni kot nekoliko obotavljiv vstop malo pred koncem prve skladbe. Edino preostalo sakralno delo je izvrstni Ave verum corpus za ženske glasove, in izvrstno zapet. Poulencova posvetna zborovska glasba je običajno težje obvladljiva, morda prav toliko zaradi njegove izbire besedil kot zaradi česarkoli glasbenega. Paul Eluard je bil priljubljen avtor, Guillaume Apollinaire še eden: tudi v prevodu ni vedno lahko vedeti, kam merita. Kljub temu je skladateljev odziv vedno presenetljiv in ustrezen, tudi ko nas preseneti. Izvedba Sept Chansons je senzacionalna. Virtuoznost je zelo očitna v dokaj brezkompromisni tretji pesmi, kakor tudi v šesti, čeprav ali ne bi moralo biti spremljevalno „la-la-la“ figuriranje nekoliko glasnejše, kot je tu? Poslušajte izjemno spretnost, s katero so različne plasti zborovske teksture obvladane v četrti pesmi, zlasti blizu začetka. Počaščeni smo tudi z čudovitim solističnim petjem v tej pesmi, kot tudi v peti, kjer so pianissimi čarobni. Un soir de neige – čudno je videti, da je naslov v knjižici tako prozaično preveden kot „A snowy evening“ – je navidezno niz štirih miniaturnih zimskih prizorov, a besede so spet Eluardove, in vse vrste drugih idej se prikradejo ob hudi mraz: vojna, življenje, smrt, svoboda. Celotna skladba je mimo v manj kot osmih minutah, a zagotovo udari. Prva pesem se odpre z izjemnim unisonskim petjem sopranov, preostanek izvedbe pa to raven ohranja. Zmrazi do kosti, kot mora. (Mimogrede, je Poulenc v tej skladbi menih ali porednež? Odgovor: nobeden.) Osem skladb, ki sestavljajo Chansons françaises, je morda nekoliko pridobljen okus. So priredbe ljudskih pesmi, pogosto precej svobodne, in na splošno prebivajo v povsem drugačnem svetu kot zborovske priredbe ljudskih pesmi Holsta, Moerana ali Vaughana Williamsa. So zelo domiselne, s široko paleto zborovskih tekstur, a eni ali dve imata kitico ali tri preveč. Ni pa mogoče zanikati očarljive lepote La belle se sied au pied de la tour ali šumeče energije Les tisserands. Plošča se zaključi s Chanson à boire – Drinking Song –, komponirano leta 1922 za Harvard Glee Club, kar je najbližje porednežu, kar ga boste našli na tej plošči. Vse to je lepo posneto. Knjižica vsebuje esej v angleščini in francoščini, ki skladatelja in program predstavi zelo na splošno. Besedila so priložena, a najprej v francoščini, nato pa na poznejših straneh angleški prevodi.

Ocena: William Hedley
Music Web International