Poulenc: Half Monk - Half Rascal

Nihče ne trdi, da Poulencove melodije in instrumentalna glasba nimajo izvajalskih težav. A precej nenavadno je, da je mnoge svoje najstrašnejše izzive pustil za zborovsko glasbo: v frazah, ravnovesju, artikulaciji, legi in predvsem v uglaševanju. Za vsako skladbo, ki udobno sedi v vzornem naslonjaču, je še ena, ki osupne s kromatičnimi skoki in poskoki – in pogosto se oba sloga prepletata.

Zato se vsakemu novemu posnetku tega repertoarja približujem z rahlim trepetom. Dvajset sekund je običajno dovolj. Tako je bilo tudi tu. Po tem sem lahko rekel le »Hura!« In to sem govoril naprej, vmes pa vsake toliko »Vau!« (Sprva ob sopranskem visokem H na skladbi 4). Vidim, da sem zdaj manj kot na pol poti skozi recenzijo, in domnevam, da bi moral moj urednik, če bi kar naprej pisal »Hura!« in »Vau!«, morda zmanjšati moj honorar, kar bi bilo seveda resna zadeva. A resnično je moja edina pripomba nekaj napak v tiskanih francoskih in latinskih besedilih. Kar zadeva izvedbe, moram reči, da je to nekaj najlepšega in najbolj ganljivega zborovskega petja, kar sem jih kdaj slišal. Domnevam, da bi lahko podvomili o izvedbi posvetnih točk v odmevni cerkvi. A me to ne skrbi, glede na duha in energijo petja. Tudi besede so kristalno jasne, z odlično francoščino. Ali smem reči »Hura!« in »Vau!« še enkrat? Naslednja postaja, prosim, Figure Humaine.

Reviewed in BBC Music Magazine