Poulenc: Half Monk - Half Rascal

»Neki kritik je rekel, da je v meni tako menih kot ulični capin. To je natančen opis moje osebnosti.« Poulenc je bil prvi, ki je priznal protislovja, ki so lastna njegovi glasbi in značaju. Predan katolik je bil odkrito gej, njegova glasba pa lahko čudežno uskladi globoko osebno s predrzno lahkomiselnim. Če zaprete ušesa pred Poulencom, zamudite nekaj najprivlačnejše glasbe 20. stoletja. Večkratno poslušanje te ostro izvedene zbirke a cappella je fascinantno. Poulenca je lahko odpraviti kot klovna v slogu Tatija, a surovejši zvoki ravno poudarijo, kako prefinjen skladatelj je bil. Vse je v harmonijah in akordnih zaporedjih - pogosto krši vsa pravila, a vedno zveni čudovito. To je glasba, zaradi katere se zdi, da je življenje vredno življenja.

Danski zbor Stephena Laytona podaja zgledne izvedbe. Včasih je v zvoku dobrodošla ostrina, trdnost, združena z vrhunskim nadzorom - spremembe med durom in molom v La blanche neige so odlično izpeljane, prav tako nenadno pojemanje ob koncu pesmi. Ponuja se redka priložnost slišati dve religiozni deli za moške glasove, a prava mojstrovina je Un soir de neige, vojna uglasbitev poezije Paula Éluarda. Začetek Bois meutri je srhljiv. In medtem ko se še čudite Poulencovi zgovornosti v resnem načinu, preidite na razigrano zbirko Chansons françaises in drobno Chanson à boire, napisano za Harvard Glee Club. Ima morilski konec. Skratka, fantastično.

Ocenjeno na theartsdesk.com