Layton in DNVE za Prauliņšem s Poulencom

Danish National Vocal Ensemble se s to ploščo neakompaniranega Poulenca sooča s precej hudo konkurenco, a se ne le obdrži, temveč veliko od nje pometa vstran. Pod Laytonovim pronicljivim in pogosto navdihnjenim vodstvom ujamejo bistveno dihotomijo Poulencovega pisanja, kot je zajeta v naslovu plošče, prevodu znamenitega citata Clauda Rostanda.
Layton je svojo izjemno naklonjenost Poulencovi glasbi pokazal že prej, zlasti s Polyphony (Hyperion, 4/08), in ta sije skozi vsako podrobnost. Bliskovite spremembe razpoloženja, nenadne preobrazbe iz razgrajaškega v intimno in seveda vznemirljivo preklapljanje med molitvenim in igrivim so podani s popolno zbranostjo, kar bi lahko delovalo kot neroden stik nepovezanih idej, pa postane naravno napredovanje domiselne glasbene invencije, ki nikoli ne otopi svojega zelo značilnega roba. Poulencova glasba je vedno sveža in poživljajoča; Layton jo za naša ušesa zgolj osveži.

Izbrušeno oblikovane fraze in izvrstno uravnovešene melodične linije, naj gre za psevdo-petje osamljenega tenorja in čudovito meniški moški zbor v zadnji od Prieres de Saint Francois d'Assise ali za vrtoglavi vrisk sopranistke, bolj opice kot meniha, v „Luire“ (iz Sept Chansons), prinašajo občutek koherentnosti programa, v katerem najdaljša od 29 skladb le rahlo preseže tri minute in pol.

V popolni formi zbor tekoče preklaplja med visoko nabito energijo sapo jemajoče galopirajoče „Marie“, z njenimi očarljivo subtilnimi harmonskimi preklopi, in eterično lebdečim mirom Ave Verum corpus, z absolutno gotovostjo. Če je treba izpostaviti vrhunec, bi bil zame to razkošno čuteč prikaz Un soir de neige. Skupaj z čudovito atmosferičnim posnetkom in zanimivimi besedili (zaskrbljujoče natisnjenimi na rožnatem ozadju) je to enoploščni kompendij Poulenca, brez katerega ne bi smel biti noben poulencofil.

Ocenil Marc Rochester
Gramophone Magazine