Praulins: The Nightingale

Naj bi vsi „konceptualni albumi“, zlasti tisti z novo glasbo, uspeli tako dobro kot ta. Pihalka Michaela Petri, veteranka vsaj dveh desetletij nastopov po svetu, je bila leta 2007 popolnoma navdušena nad krstno izvedbo Nemesis Daniela Börtza v Stockholmu, tako zelo, da je začela razmišljati o albumu moderne glasbe z blokflavto in vokalnim zborom. Leto pozneje so skladatelja Ugisa Praulinsa prosili, naj napiše podobno skladbo, on pa je izbral znano Andersenovo zgodbo o Slavčku. Ko so dirigentu Stephenu Laytonu povedali o svojih načrtih, je presenetljivo predlagal ne svoje skupine Polyphony, temveč na novo ustanovljeni Danish National Vocal Ensemble. Po srečnem naključju jim je vodja ansambla Ivar Munk povedal, da že nekaj časa razmišlja o sodelovanju s Petri, zato je projekt v celoti podprl. Ta disk je rezultat in mislim, da ni pretirano reči, da je več kot polovica uspeha plošče zasluga Laytonove veličine kot zborovskega vodje. Tisti, ki ste brali moje redke kritike njegove skupine, veste, da sem velik oboževalec Polyphonyja in posledično Laytona. Res zna iz zbora izvabiti najboljše, ne le običajnih stvari, kot sta dobro zlitje in fraziranje, temveč tudi nenavadne stvari, kot so ritmična ostrina, brezhibna dikcija in globoko znanje, kako iz vseh svojih pevcev izvleči največ in najboljše. Praulins, latvijski skladatelj, je eden tistih, ki je svoja razvojna leta preživel ob poslušanju rocka prav toliko kot klasične glasbe, zlasti King Crimson in Gentle Giant. Ustanovil je tudi svojo rock skupino Vecas Majas. Po zapiskih ga je val latvijskega kulturnega nacionalizma, ki je nastal po zlomu Sovjetske zveze leta 1991, pripeljal do poglabljanja v glasbo in tradicije predkrščanske Latvije, ki globoko vplivajo na njegovo delo. Čeprav zavrača formalizem, Praulins vseeno skuša brez šivov združiti ljudske pesmi, renesančno polifonijo in „samozavestno teatralnost, da bi ustvaril glasbo, ki zabava in dviguje.“ The Nightingale je hkrati nenavadna in privlačna skladba, ki zbor uporablja na zelo virtuozen način, od basovskega nizkega D do sopranskega D nad visokim C. Seveda je Petrijina blokflavta slavček in njen „glas“ se sliši, ko napoveduje najpomembnejše dogodke in spremembe v zgodbi. Börtz je znan po pisanju filmske glasbe za Ingmarja Bergmana in tako kot filmar uporablja intuitiven in moderen pristop k vprašanjem strukture in oblike. Zaradi dela z Bergmanom je Börtz vsrkal tudi tisto, čemur zapiski pravijo „metafizična temina“ Bergmana, ki jo nato predeluje skozi svojo glasbo. Njegova zgodnejša dela je močno zaznamovala poljska avantgarda, skladatelji, kot je Penderecki, toda od osemdesetih let naprej se je preusmeril v bolj melodičen in linearen slog. To je vodilo do njegovih oper Bacchanterna in Marie Antoinette ter oratorija And His Name Was Orestes. Nemesis divina temelji na dveh besedilih botanika in zdravnika iz 18. stoletja Carla Linnaeusa, Respiratio diaetetica (The dietitics of respiration) in Nemesis divina, obsežni razpravi o teodiceji, napisani, da bi pomagal sinu. Skladatelj opisuje uglasbitev Linnaeusovih besed kot večinoma epizodično, pri čemer blokflavta deluje kot slušna oblika „gledališke osvetlitve“. V ta namen se Petri korak za korakom premika od temnega zvoka tenorske blokflavte do prodornega zvoka sopranina. Börtzovo zborovsko pisanje se mi je zdelo povsem fascinantno, saj z uporabo nevtralnih zlogov zvok razbije na majhne drobce barve. Precej uganljiva narava Linnaeusovega besedila, ki dvomi v obstoj Boga, ker ga ni mogoče videti ali se ga dotakniti, a ga je mogoče zaslutiti kot ego samega, se popolnoma prilega Börtzovi glasbeni panorami. Zbor se še naprej deli, dokler ni v osmih glasovih in poje besede v ritmično zapletenem slogu, podobnem hoketu. Glasba postane kromatična, začinjena s tritoni, in se postopoma izrisuje kot zaporedje treh akordov. (Zapiski to pravijo, a tako pravijo tudi moja ušesa.) „I“ Sunleifa Rasmussena je glasbena uglasbitev samorefleksivnega odgovora danske modernistične pesnice Inger Christensen na Thirteen Ways of Looking at a Blackbird Wallacea Stevensa. Rasmussen uporablja Christensenin verz kot razmislek o človeškem stanju, intimnosti, svobodi in ustvarjalnosti. Glasba se začne s Petri, ki žalostno igra na basovsko blokflavto, preden vstopi zbor in poje: „A man and a woman are one“ (in tu, kot žal drugje, danskim pevcem spodleti nezmožnost pravilne izgovorjave angleščine). Podrobneje pesmi ne bom citiral, naj zadostuje, da ji Rasmussenova glasba po razpoloženju in strukturi ustreza. Skozi vso skladbo Rasmussen postavlja soprane nasproti preostalemu zboru, včasih v vzorcih vprašanja in odgovora, a pogosteje v imitativnih pasažah, medtem ko blokflavta nikoli zares ne neha, temveč nadaljuje z igranjem odvijajoče se in razvijajoče se melodije. Tako kot pri Börtzovem delu se Petri premika navzgor po različnih legah blokflavte in sčasoma zazveni z ostrim tonom v odseku „Grasping the bird’s speech / Calling am I woman.“ Skladateljeva mojstrska uporaba glisandov skozi kromatično lestvico se mi je zdela posebej privlačna, ker pogosto zameglijo dejanski utrip glasbe. Album se konča z delom Two Scenes with Skylark danskega skladatelja Petra Bruuna, ki temelji na poeziji Gerarda Manleyja Hopkinsa. Prvi, „The Sea and the Skylark,“ se začne s prekrivajočimi se melodijami, ki ustvarjajo bogato, a oteklo teksturo, ki spominja na ocean. Petri nam poda rapsodično pesem škrjanca skozi valujoče arpeggie, ki zagotavljajo nežno disonanco z zborom. Ko Hopkinsova poezija preide k človeški nezmožnosti resničnega cenjenja lepote narave, Bruun glasbo naredi še bolj disonančno. V drugem delu, „The Caged Skylark,“ jecljajoči ritmi in razdrobljene teksture upodabljajo stisko ujete ptice, ki je primerjana s stisko duše. Velik del te glasbe, zlasti Börtzovo delo in deli skladbe The Nightingale, me je spomnil na Plainscapes Pētersa Vasksa, ki jo je leta 2005 na St. Paul Sunday predvajal Seattle Chamber Players z zborom brez besed in ki še vedno ni bila komercialno posneta (vsaj po Arkivmusic). Plainscapes me je hipnotiziral in podobno me je hipnotizirala tudi velika večina glasbe na tem CD-ju. Zelo priporočljivo.

Reviewed by Lynn René Bayley
Fanfare USA