Praulins: The Nightingale

Brezmejno blizu dogajanju

Za dansko flavtistko Michalo Petri se zdi, da ji nič ni nemogoče. Zdaj poje kot slavček, tehnika snemanja pa ob tem blesti.

Kadar nastopi Michala Petri, običajno na nek način zaustavi dih poslušalcev. Nobene sledi navade in rutine ni – in to kljub temu, da Danka igra inštrument, ob katerem marsikdo zazehá in odmahne: blokflavto. Navidezno neskončno ponavljajoči se vzorci baročne ciakone Tomasa Antonia Vitalija utrujajo ne nje ne poslušalca. Radovednost, s katero osvaja melodične variacije, je preveč nalezljiva. Michala Petri že 20 let muzicira v duu z lutnjistom Larsom Hannibalom. Njihov jubilejni CD „Virtuoso Baroque“ združuje redkosti z dobro znanimi sonatnimi deli. A tudi Bach, Händel in Telemann zvenijo tu tako neizrabljeno in čisto, kot da bi bili plemeniti zakladi šele odkriti.

„Ah, Bog, kako je lepo!“ je vzdihnil ribič, ko je iz obrežnega gozda slišal slavčka, ki naj bi pozneje ganil kitajskega cesarja do solz. Dovršeno petje slavčka mora očarati vsakogar, ki ga lahko sliši. Nadomestila ne, pač pa nov razlog, da človek vzdihne od ganjenosti, ponuja Ugis Praulins, ki je pravljico Hansa Christiana Andersena povzel in jo na prepričljivo zvokoslikoven način uglasbil za flavto in zbor. Litvanski skladatelj v njej časti slavčka Danca z onstranskimi značajskimi risbami in od izvajalca terja marsikaj. Nobenega napora, temveč največje zadoščenje začutimo pri Michali Petri in Danish National Vocal Ensemble pod vodstvom Stewphena Laytona. Prvič so posneli „The Nightingale“ in še tri druga dela: „Nemesis divina“ Šveda Daniela Börtza, „I“ Danca Sunleifa Rasmussena ter „2 scenes with Skylark“ Danca Petra Bruuna. To so fascinantni svetlobni utrinki nordijske glasbe zadnjih petih let. Pevski glasovi in flavta se pri tem organsko zlijejo v najrazličnejših zvočnih pokrajinah in izraznih področjih.

Obe SACD-plošči ne ponujata le umetniškega vrhunskega užitka. Kdaj domačo reprodukcijsko tehniko preizkusiti, če ne tu? Predvsem se lahko vprašamo, na kakšnem gramofonu naj se vrtijo ti nosilci zvoka in kateri pretvornik naj njihove signale iz digitalnega sveta vrne nazaj v analogni, da bi iz njih izvlekli optimum kakovosti zvoka. Kajti tu uporabljeni format DXD (= Digital eXtreme Definition) pomeni neverjetno veliko informacij: osemkratno število vzorčenj signala ter 256-krat natančneje razločene merilne vrednosti v primerjavi z običajnim CD-jem. Poslušanje se izplača. Tako blizu temu, kar so začarali Michala Petri, Lars Hannibal in pojoči Danci, je bil digitalni zvok dogajanju le redko. „Virtuoso Baroque“, „The Nightingale“, Michala Petri, Lars Hannibal, Danish National Vocal Ensemble, Stephen Layton.

Karsten Blüthgen
Sächische Zeitung